objavi na
pozareport.si

forum

Mediji

Nedelja, 26. julij 2020 ob 06:57

Izpoved: RTV Slovenija - Rdeči televizijski soldati. Ali celo rdeči televizijski specialci. In zajtrki pri Kučanu?!
#Kolumna
Forum !

Odpri galerijo

Govori se, da Milan Kučan novinarja pred podpisom pogodbe za stalno službo na RTV Slovenija še vedno utegne povabiti na zajtrk. To se mi sicer ne zdi najbolj verjetno, čeprav sem še poldrugo leto nazaj slišal za konkretno ime. Malo smešno mi je namreč, da bi bivši predsednik države in partije, najmočnejša politična figura v zadnjih letih diktature in v prvih dveh desetletjih demokracije, na zajtrk vabil – novinarja začetnika. A pri globoki državi nikoli ne veš ... (foto: Bobo)

Se spominjate novinarja RTV Slovenija, ki se je s kalašnikovko fotografiral v palestinskem strelskem jarku?

Piše: Tino Mamić

Včasih sem na položnico za RTVS-prispevek v šali dodal dve črki. Zapisal sem "obvezna naročnina za RTVSMC". A so se tisti časi hitro spremenili. SMC je po moči in usmeritvi danes nekaj povsem drugega kot ob svojem nastanku, RTV Slovenija pa tudi.

Danes v uredniški politiki RTVS najdemo še največ sorodnosti s stranko, ki se je samooklicala za Levico (izraz je dejansko uzurpirala, saj je levih strank cela vrsta). Je pa res, da sta obe stranki, SMC in tako imenovana Levica, nastali ob veliki medijski spodbudi državne RTVS.

VODA JE MOKRA, TELEVIZIJA PA JAVNA

Državne, ne javne. Javna televizija je tudi TV3. Javna je tudi moja Vipavska.eu. Ni pa moj portal državen, ker se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki in donacijami. Pravzaprav je vsak medij javen že sam po sebi. Če televiziji rečeš javna, je tako, kot če bi rekel vodi, da je mokra. Enako velja za javno zdravstvo – vsak zasebnik brez koncesije opravlja svoje delo ob plačilu za vse. Torej deluje javno. Zasebni zdravniki, ki imajo koncesijo, pa so celo del državnega zdravstva, saj opravljajo delo namesto svojih kolegov. Zato je govorjenje o javnem zdravstvu ravno tako manipulativno kot govorjenje o javni televiziji.

Mnogi uredniki RTVS pa ne razumejo ne enega ne drugega. Ali pa se delajo, da ne razumejo. Jih pa izjemno zbode hecanje, če se njihovo hišo označi ravno z besedo, ki jo tako radi uporabljajo sami – javno. Čeprav gre za hec, ki ga razume vsak, ga ertevejevci jemljejo kot strašansko žalitev in napad na svobodo medijev. Čeprav je ustavna kategorija svobode govora nad svobodo medijev. Čeprav novinarji RTVS tako radi očitajo politikom, da so prodani in skorumpirani, pa enako šalo na svoj račun jemljejo kot nesprejemljivo. Novinarji lahko dvomijo o kakovosti politikov, politiki pa o kakovosti novinarjev ne smejo dvomiti, čeprav so oboji zelo jasno zavezani h konkretnim pravilom in zakonodaji, kar se lahko hitro preveri. Naj razume, kdor more.

NOVINARJI SO VČASIH HUJŠI OD VELIKEGA BRATA

Uredniki na RTVS opravljajo svojo delo v maniri najboljših cenzorjev, ki bi lahko mirno nastopali v znamenitem romanu Georgea Orwella 1984. So namreč ne le izvrševalci ukazov velikega brata, ampak še veliko več. Oni tudi razmišljajo namesto velikega brata. In mu sledijo v duhu. Milan Kučan nikoli ne kliče po telefonu na RTVS. Ni mu treba. Novinarji in uredniki tudi brez njegovih navodil povsem dobro vedo, kako morajo poročati. Uredniki namreč razmišljajo zelo podobno kot Milan Kučan in njegova kompanija. Včasih so uredniki v ideologiji še radikalnejši. Nekateri novinarji so v svojih v stališčih denimo radikalnejši od "mesečnikov". Se spominjate novinarja, ki se je s kalašnikovko fotografiral v palestinskem strelskem jarku? In to celo objavil na facebooku?

Govori se, da Kučan novinarja pred podpisom pogodbe za stalno službo na RTV Slovenija še vedno utegne povabiti na zajtrk. To se mi sicer ne zdi najbolj verjetno, čeprav sem še poldrugo leto nazaj slišal za konkretno ime. Malo smešno mi je namreč, da bi bivši predsednik države in partije, najmočnejša politična figura v zadnjih letih diktature in v prvih dveh desetletjih demokracije, na zajtrk vabil – novinarja začetnika.

A pri globoki državi nikoli ne veš. Aljuš Pertinač v intervjuju za Novi glas pravi, da je Kučan bolj piar globoke države kot njen najmočnejši vodja, in v tem primeru takšni iniciacijski zajtrki pravzaprav niso več tako neverjetni.

ČRNA LISTA

Naj opišem konkreten primer. Zadnjič sem za RTVS nastopil pred več kot tremi leti, ko sem ob svetovnem dnevu medijske svobode kot predsednik Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) dal uradno izjavo na to temo. Pa me pokliče bivša sošolka z novinarstva, ali bi komentiral in razložil izjavo za RTVS. In sem prebral izjavo v mikrofon. Bila je kratka:

"Mediji so okno, skozi katerega ljudje opazujemo družbo in svet. V slovenskem primeru je to okno podobno ozkemu vitraju, skozi katerega vidimo svet v nepravilnih barvah. Vse je v rdeče-oranžnih odtenkih, ki so letos še bolj intenzivni kot leta 1989. Dominantni mediji nam kažejo zlagano in popačeno podobo resničnosti. Dokler mediji ne bodo pluralni, se v politiki, gospodarstvu in sodstvu ne bo nič spremenilo."

Bivša sošolka mi je rekla, naj izjavo razložim. A sem to zavrnil, rekoč, da je to sporočilo dovolj obsežno za čas, ki ga bodo odmerili meni, in da ne želim povedati nič drugega. Razložil sem ji, da se običajno zgodi takole: postavijo mi deset vprašanj, objavijo pa samo delček, praviloma najmanj pomemben, velikokrat iztrgan iz konteksta.

"Uuuuf," je zajela sapo novinarka. "Zdaj bom pa izgubila službo." Trenutek kasneje se je (zdi se mi, da narejeno) posmejala: "Hecam se, seveda."

To je bil najin zadnji pogovor. To je bila zadnja izjava ZNP za RTVS, dokler sem bil jaz predsednik ZNP. To je dokaz, da obstaja črna lista za določene goste na RTVS. In to ni lista, ki bi jo napisal Milan Kučan. On niti ne pozna vseh, ki bi jih morali dati na to listo. To delo opravijo uredniki in novinarji samoiniciativno in prostovoljno.

Da šefi na RTVS dokazujejo, da črna lista ne obstaja, pa zato tu in tam objavijo kaj malega o ZNP. Ali pred strogo kontroliran mikrofon povabijo tudi mojo malenkost. Tako se je zgodilo pred tedni, ko je v javnosti odmevala moja izjava, da bom šel na Thompsonov koncert in bom s sabo vzel še sinove, ter so me povabili k izjavi za Tednik. Med deseterico ostrih kritikov Thompsona so uvrstili še mene in tako ustvarili "pluralno" oddajo.

Mlajša novinarka, ki mi je pred pogovorom celo rekla, da se ji zdi prepoved rock koncerta neumna, mi je pred kamero postavila nekaj vprašanj. Privolil sem, ker mi je bila obljubila, da bova posnela samo tisto, kar bo tudi objavljeno. Ne kupa gradiva, ki ga bo po svoji volji rezala. A me je prijazna novinarka že po prvem odgovoru ustavila, se postavila pred kamero in rekla: "Ne bova o politiki!" Hotela je postavljati vprašanja, na katera pa ne smem odgovarjati tako, kot mislim. Počutil sem se, kot da bi se znašel v Kafkovem romanu Proces. Ali v romanu 1984, pod budnim očesom velikega brata.
In seveda se je zgodilo točno to, kar se vedno. V oddaji Tednik je bilo nekaj mojih izjav, ki so bile iztrgane iz konteksta. Novinarka me je za izjavo prosila, ker sem javno napovedal, da bom šel na koncert Thompsona. To sem napisal, ko se je nekaj dni spuščalo gnojnico po Thompsonu in so mediji na veliko podpirali prepoved koncerta.

Potem pa novinarka sploh ni objavila, zakaj bi šel na koncert, čeprav mi je to obljubila. Bila je tudi žaljiva, saj me je označila za "podpornika Thompsona".

AROGANCA, AROGANCA

Dan zatem sem poslal vljudno pismo urednici informativnega programa TVS Manici Janežič Ambrožič z zahtevkom po objavi kratke izjave, kot to določa zakon o objavi nasprotnih dejstev. Tudi Manica je bila moja sošolka, a ne vem, ali smem to povedati, saj lahko škodi njeni karieri. "Želim si, da bi to obravnavala tudi varuhinja in programski svet RTVS, čeprav sem skorajda gotov, da se to ne bo zgodilo. Povsem pa sem gotov, da kršitve programskih standardov ne bodo sankcionirane. Pri nas je namreč vse v redu, je rekel že Rožanc," sem ji napisal. Enako tudi varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev RTVS ter programskemu svetu RTVS.

V skladu z zakonom o medijih sem zahteval, da v naslednjem Tedniku objavijo:

"V zadnji oddaji TV Tednik so bile moje izjave iztrgane iz konteksta, moj odgovor, zakaj bom šel na Thompsonov koncert, pa je bil izpuščen. Zato mi dovolite, da to na kratko ponovim.

Tisti, ki skušajo zaradi domnevne nestrpnosti prepovedati rock koncert, v isti sapi kričijo Smrt janšizmu. Iz teh istih krogov prihajajo tudi mnogi, ki si upajo reči: Premalo smo jih pobili. Cenzorje koncerta v resnici moti dvoje. Thompson na svojih koncertih spodbuja ljudi, naj imajo radi Boga in domovino. Bliža se 29. obletnica slovenske zmage nad srbsko okupacijsko armado. To mediji in levičarski politiki potiskajo na obrobje, ker jim je domovina odveč. Napad na Thompsona je posledično napad na osamosvojitveno vojno. Jaz pa domovino ljubim. In vse bom naredil, kar je v moji moči, da bodo domovino in Boga ljubili tudi moji otroci."

Po zakonu popravek mora biti objavljen ali pa ga morajo utemeljeno zavrniti v 24 urah. Zgodilo se ni ne eno ne drugo. Minuto po izteku 24 ur, ki jih ima urednik medija na voljo za zavrnitev, pa sem dobil odgovor. V pravniški latovščini, ki je še diplomirani pravnik ne razume dobro. Vsebina je predolga in nerazumljiva, zato ne vem, kaj bi citiral. Vsekakor pa mi je Manica Janežič Ambrožič razložila, da moja zahteva ni v skladu z zakonom, ker da nisem bil prizadet in širim temo. Če se komu da brati to hermetično napisano pismo urednice, ga objavljamo v prilogi. Meni ga ni uspelo natančno prebrati in dešifrirati, saj bi za to potreboval še dodatno uro primerjanja vsebine s členi medijskega zakona.

Urednici sem takoj odgovoril, da je odgovor prepozen in da popravek mora biti objavljen. Ponudil sem, da o prepoznem odgovoru ne obvestim inšpektorata, kar avtomatično pomeni kazen, če obljubi objavo, a mi ni niti odgovorila.
Na moj zahtevek ni odgovorila niti varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTVS. To pove veliko o tej funkciji pa tudi o sami oliki. Če obe gospe že ignorirata zakonodajo, bi lahko upoštevali vsaj bonton in na pismo odgovorili.

Roko na srce, nisem presenečen. Zelo dobro se spominjam primera pred leti, ko sem bil član programskega sveta RTVS. To so bili sicer še povsem drugi časi, pravzaprav še zelo romantično demokratični po sprejemu novega medijskega zakona. V programski svet sem bil imenovan na predlog politične stranke (NSi), prosil me je zdaj že pokojni Andrej Bajuk. To je bilo prvič in zadnjič, da sem bil član tega sveta. Takrat je eden od novinarjev RTVS kandidiral na volitvah in bil kot član politične stranke izvoljen za člana občinskega sveta. Postal je celo podžupan. A službo je obdržal. Še naprej je poročal o delu v občini, kjer je postal podžupan. Zgodilo se je celo, da je kot podžupan šel na srečanje s kolegom iz druge občine v sosednji državi, po srečanju pa je posnel še poročilo za informativni program RTVS. Politik-novinar je poročal celo o – samem sebi.

Nočem omenjati imena, ki se ga da hitro najti tudi na spletu. Poskusimo si raje predstavljati, da bi to naredil član kake desnosredinske stranke. Denimo SDS. Kaj bi se zgodilo? Politična afera, zaradi katere bi moral odstopiti direktor RTVS in mogoče celo minister. Si predstavljate, kako bi vsi levičarji še desetletja naprej opisovali politično podrejanje medijev, ki ga izvaja desna sredina? A to je bil levičar, čigar imena praktično nihče ne ve.

PRAZGODOVINSKI MAMUT. OBOROŽEN.

RTVS je kot prazgodovinski mamut tik pred izumrtjem. Njegova čreda je že skorajda povsem izumrla, če pomislimo na krčenje tovrstnih institucij drugod po svetu, on pa je prepričan, da bo obstal.

Mamutavost se opaža predvsem v velikosti RTVS. Koliko je zaposlenih na RTVS, pravzaprav nihče ne ve. To je podobno kot s številom partizanskih borcev v povojnih desetletjih. Čeprav smo imeli borčevske penzije, se nikoli ni vedelo, koliko je bilo vseh borcev, vedeli smo le, da se njihovo število z leti – dviga.

Vsekakor pa gre za število ertevejevcev med 2200 in 2700. Težko je namreč prešteti tiste, ki za RTVS delajo kot prekarci, honorarci in pogodbeniki. Vsekakor gre za številko, ki je podobna številu slovenskih vojakov (brez administracije in častnikov).

V Sloveniji imamo tako več novinarjev kot vojakov. Oboji so na okopih. Vojaki na braniku domovine, novinarji na braniku "tekovin revolucije". Beseda je orožje, je nekdo nekoč rekel. Glede na zvesto izpolnjevanje ukazov pa tudi neizrečenih želja botrov globoke države lahko najvplivnejšim novinarjem in urednikom javne RTV-hiše mirno rečemo rdeči televizijski soldati (RTVS). Ali celo, da RTVS pomeni Rdeči televizijski specialci. To je seveda šala. Takšne šale smo si pripovedovali v komunizmu in v veliki večini za to nismo bili kaznovani. Danes pa so časi drugačni ...

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
tino mamić

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Faktor ("Resnica boli, komentarji še bolj" in "Ni vseeno, kdo kaj reče!") je informativno-pogovorna oddaja na TV3. Na sporedu je vsak dan, ob 19.15, voditelja oddaje pa sta Bojan Požar, ki je tudi urednik in producent, ter Aljuš Pertinač.
Zdaj se predvaja
pozareport
Izpoved: RTV Slovenija - Rdeči televizijski soldati. Ali celo rdeči televizijski specialci. In zajtrki pri Kučanu?!