Šele potem bo država nehala dušiti ljudi in podjetja. Šele potem bo lahko gospodarstvo vse svoje vire in ves svoj čas namenilo dvigu dodane vrednosti. In takrat bomo tudi lažje vzdrževali blaginjo in socialno varnost.
Piše: Sebastjan Jeretič
Že dolgo govorimo o tem, da birokracija duši ljudi in podjetja. Zato sem z veseljem pričakoval prvi paket debirokratizacije, ki ga je pripravila strokovna skupina pod vodstvom Ivana Simiča. Tretja vlada Janeza Janše ima res polne roke dela. Poleg spopada z epidemijo, ukrepov za ohranitev socialne stabilnosti in za gospodarsko okrevanje, ustanovitve demografskega sklada ... je zame enakovredna prioriteta prav projekt debirokratizacije.
Prvi paket se poleg nekaj ukrepov za podjetja ukvarja predvsem s področjem davkov in umeščanjem v prostor. Ravno ti področji izpostavljajo tudi poslovni subjekti, saj jim predstavljajo veliko izgubo časa in virov, ki bi jih lahko namenili dvigu dodane vrednosti. Prav dvig dodane vrednosti gospodarstva pa je naš ključni izziv, če želimo razvijati stopnjo blaginje in socialne varnosti.
Zato je bistvena vsaka minuta, ki jo bodo predlagani ukrepi prihranili.
Na videz gre lahko za malenkosti, a prav te malenkosti se nakopičijo v tisto dušenje, o katerem že tako dolgo govorimo. Recimo ta malenkost, da bodo računovodstva lahko nakazala skupni znesek vseh prispevkov zaposlenega na en zbirni račun in jih bo nato država sama razporedila po različnih javnih blagajnah. Malenkost, a pomislite koliko posameznih operacij bo ta sprememba prihranila podjetjem. Koliko časa bo gospodarstvu ostalo na voljo za ukvarjanje z dodano vrednostjo.
Pri projektu debirokratizacije ni čarobne palčke, ki bi z eno potezo odpravila vse nepotrebne korake. Prav vsaka procesna poenostavitev je kamenček v mozaiku sprememb, ki bodo ljudem in podjetjem omogočile, da zadihajo in delajo.
Ob tem sem se spomnil na primer izpred dveh desetletij, ko sem bil mlad in nadobuden občinski svetnik v Piranu. Takrat smo sprejemali odlok o oglaševanju in občinski birokrati so si proces zamislili tako, da bi tisti, ki bi želel oglaševati s plakati na javnih plakatnih prostorih, najprej moral iti na javni zavod Avditorij Portorož in plačati strošek plakatiranja. Nato bi moral s tem papirjem priti na občino v Piran in plačati še takso.
V razpravi sem nadobudno predlagal, da se izognemo temu koraku in da ljudje na Avditoriju hkrati plačajo strošek plakatiranja in takso, nato pa iz Avditorija takso nakažejo na občinski račun. Birokrati so v hipu zatrdili, da to ni mogoče, ker bi bilo to v nasprotju z zakonom o javnih financah. Ponižno sem upognil glavo in bilo me je malo sram, da tega nisem vedel. Ker pa smo imeli dostop do spleta, sem poiskal tekst zakona in ga podrobno prebral. Ponovno sem zahteval besedo in povedal, da v zakonu ni nobenega člena, ki bi to prepovedoval. Birokrati so hitro dodali, da to prepoveduje en podzakonski predpis z dolgočasnim naslovom. Ko sem bral ta predpis, sem ugotovil, da je to nova laž.
Med odmorom je k meni nato pristopil kolega občinski svetnik in mi dejal, naj ne izgubljam časa z njimi. Rekel je, da jim je prinesel primer računa za plakatiranje v Ljubljani, kjer sta bili na enem računu postavki stroški plakatiranja in občinska taksa, a so ga gladko zavrnili. Torej predlog ni bil v nasprotju z zakonom niti s podzakonskim predpisom, celo praksa je že obstajala, a nič od tega ni prepričalo birokratov, da bi v povsem banalnem procesu ljudem prihranili en povsem nepotreben korak. Seveda sem vložil amandma in ga s podporo celotne opozicije in peščice koalicijskih kolegov tudi izsilil, kar je pri birokratih povzročilo živčni zlom. No, potem je proces potekal povsem nemoteno in ni prišlo do napovedanih težav in zloma sistema.
Tisti boj za umik enega samega nepotrebnega birokratskega koraka in papirja mi je dal vedeti, kako zahteven politični projekt je debirokratizacija in kje leži ključ uspeha. Na ta ključ je opozoril tudi Tony Blair, ko so ga po koncu desetletja vodenja britanske vlade vprašali, kaj je bila njegova največja napaka. Takrat je izpostavil, da je ta, da je potreboval pet let, da je končno razumel, da reforma javnega sektorja temelji na spremembi mentalitete javnih uslužbencev. In šele ko so se s posebno kampanjo lotili tega izziva, jim je uspelo spremeniti delovanje države. In prav tu je tudi ključ za uspeh slovenskega projekta debirokratizacije.
Sprememba predpisov, sprememba procesov, digitalizacija ... vse to je seveda pomembno. Pa vendar bo nevralgična točka sprememb prav ukvarjanje z mentaliteto in pristopom javnih uslužbencev k opravljanju svojih nalog. Zato bi morala vlada po britanskem vzoru sprožiti celovito kampanjo sprememb korporativne kulture državnega aparata. Šele potem bo država nehala dušiti ljudi in podjetja. Šele potem bo lahko gospodarstvo vse svoje vire in ves svoj čas namenilo dvigu dodane vrednosti. In takrat bomo tudi lažje vzdrževali blaginjo in socialno varnost.
(Sebastjan Jeretič je politični analitik, svetovalec za politični marekting in stalni komentator oddaje Faktor na TV3)
Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.
Komentarji (4)
Sep 24, 2020
1
V glavnem vsi po vrsti "kakor" podpirate ta Simčičev predlog.... debirokratizacija....ipd... Pa ni res. Težava tiči v temu (iz lastnih dolgoletnih izkušenj), da bodo ponovno takratko potegnila podjetja, birokracija pa se bo le razširila.... Primer: prispevki in dajatve za celotno družbo bodo znašali za vse zaposlene (npr 10) okoli 4.500,00 evrov ob upoštevanju, da imajo vsi minimalne plače. Navedena sredstva so trenutno razporejena na 5 pomožnih računov/prejemnikov (zaposlovanje,starševstvo,ZPIZ, ZZZS in dohodnina). dajmo primer, da bo delodajalec zaradi likvidnostne težave nakazal samo 4.000,00 evrov. Kam bo šel ta denar? Kdo bo o tem odločal? Enaka težava se pojavi, ko bo npr preplačal obveznosti, kam bo šel višek? In kako se bodo obračunale nato zamudne obresti in komu bodo namenjene? Posledično lahko z lahkoto ugotovimo, da bodo morali v podjetjih imeti nekoga zaposlenega samo zato, da bo skrbel za usklajevanje podatkov s FURS, ker nikoli ne bodo vedeli 100 %, kam je bil denar namenjen. Prav tako bodo prisiljeni na FURS nekoga zaposliti, da bo odločoal o teh plačilih in jihovi razporeditvi... Osebno menim, da je to eden od najslabših predlogov glede debirokratizacije. Ko plačam želim plačati samo tisto, ki jaz želim in tistemu tudi nakažem! Osnovno načelo svobodne odločitve!!! Glede plačevanja z eno položnico naj povem še to, da imajo/mo v družbah že nekaj časa programske in strojne rešitve za hitro in skoraj avtomatizirano plačevanje obveznoisti (tiskanje nalogov ali neposredno plačevanje obveznosti). Sedaj bodo družbe in posamezniki doplačevali za dograditev ali posodobitev svojih že obstoječih programskih in drugih rešitev... A ni to potrata časa, sredstev in zmogljivosti na splošno. Zaradi BIROKRATSKEGA UKREPA!
Sep 24, 2020
8
A ni nekako takole pribl. 800 zakonov in več kot 20.000 podzakonskih aktov....pisci in utemeljevalci imajo dobre službice in te morajo na tak način, da vedno znova in znova producirajo nebuloze v obliki podzakonskih aktov, ohraniti in obraniti.....Za ljubi kruhek ali vsaj za drobtinice iz gospodarjeve mize.
Sep 24, 2020
14
Da, Sebastjan Jeretič, problem je v podrobnostih. V preteklosti so bili predpisi napisani tako, da si jih lahko težko izvajal, dopolnjevali so se s podzakonskimi akti, nato še s poslovniki... Ne bom pozabil kaj nam je storil Kardelj z ustavnimi amandmaji v 70. tih. Ustanavljali smo SIS-e, TOZD-e, SOZD-e, POZDE-e, vse z namenom, da bi zaposlili goro nezaposlenih in nezaposljivih uradnikov, največkrat zakoncev in prijateljev komunističnih funkcionarjev. Albreht je v izvajanju šel tako daleč, da je hotel, da tudi skupina administratorjev v skupnih strokovnih službah postane pravna oseba... No, po nekaj letih je šlo vse v maloro, na 1000-če novih direktorjev in tajnic je ostalo brez službe. Podobno je sedaj, ko imamo na tisoče organizacij, združenj - v večini nepotrebnih, ki so financirani iz proračuna, nihče pa ne ve kaj delajo, največkrat povzročajo zastoje v postopkih. Potem pa razne , nepotrebne Sektor za enake možnosti, Zagovornik načela enakosti Zagovornik načela enakosti... Da, počistiti bo treba nepotrebne stvari...
Sep 24, 2020
14
Tudi sam sem sodeloval v eni od preteklih vlad v OAO (odprava administrativnih ovir). Minister Virant je bil odpravljanju takšnih ovir naklonjen. Praktiki iz gospodarstva smo kar nekaj takšnih ovir tudi razrešili (npr. vinjete, zaposlovanje). Potem je prišlo do dvanajstletnega povečevanja birokracije, razrasla so se nepotrebne in škodljive zakonodajne rešitve na vseh področjih: davčnem, zaposlovanju, okoljskem in prostorskem. V JS je zdaj vsaj 30.000 zaposlenih več. V gospodarstvu sicer vidimo ta zaposlovanja ko neke vrste UTD za nezaposljive v realnem sektorju, problem pa nastane, ker ta množica po inerciji birokracije postavlja (in snuje!) vedno večje ovire. Realno lahko pričakujemo implozijo, sesutje, saj je birokracija politično neobvladljiva, vlade se menjajo, birokrati ostajajo isti.