objavi na
pozareport.si
Politika

Nedelja, 7. Marec 2021 ob 06:00

Odtujeni birokrati, zafrustrirani parlamentarci, nesposobni komisarji - je sploh smiselno imeti takšno Evropsko unijo?!
Tako se med drugim sprašuje Sebastjan Jeretič, in zakaj iz leta v leto (tudi on) postaja vse večji evroskeptik ...
Bojan Požar

Odpri galerijo

Banalizacija politike je zajela tudi evropski parket, čepenje v balončkih svojih somišljenikov se je preselilo tudi v Bruselj. Takšna je pač današnja družbena in komunikacijska realnost.

Piše: Sebatjan Jeretič

Iz leta v leto postajam večji evroskeptik. Sicer je ideja evropskih integracij nekaj najboljšega, kar se je naši celini zgodilo, a je izvedba te ideje vse bolj nesmiselna. To se zadnje mesece najbolje vidi v popolni nesposobnosti evropskega vrha pri spopadnju s pandemijo in nabavi cepiv.

Očetje evropskih integracij so bili zelo modri ljudje ...

... in so po izkušnjah dveh svetovnih vojn pravilno ugotovili, da je nujna preventiva. Ekonomsko povezovanje, ki je bilo nato skozi desetletja nadgrajeno z drugimi vidiki integracije, je meddržavna trenja z bojnih front preselilo na polje ekonomske tekme. S tem je bil generacijam zagotovljen mir in z njim pogoji za napredek in blaginjo. Pa se je nekje na poti zalomilo.

Potem ko so bili izhodiščni razlogi za povezovanje izključno ekonomski, se je integracija nadaljevala na ostalih področjih. Če je bila na začetku evropska ideja predvsem zagotoviti mir s tem, da se Nemčijo poveže z drugimi državami prek razvoja skupnega trga, se je v nadaljevanju ta ideja razvijala z ambicijo, da se vzpostavi demokratična identiteta Evrope. Vsekakor dober namen.

Vendar se zadnja leta kaže, da je ideja demokratične Evrope postala predvsem orodje političnega boja med starimi političnimi silami, ki so zaspale v svoji birokratski logiki, in novimi ambicijami nekaterih držav, da z učinkovito politiko ujamejo razvojni zaostanek. To učinkovito politiko vodijo učinkoviti liderji, ki imajo močno podporo ljudi in so zato seveda neizbežno označeni za populiste. Ta oznaka je verjetno celo natančna, a hkrati tudi banalna.

Ti stari "demokrati" kot glavni problem evropske družine izpostavijo populizem oziroma voditelje, ki na volitvah dobijo preveč glasov, kar naj ne bi bilo zdravo za demokracijo. In zato se vodi trda propagandna vojna proti tem učinkovitim voditeljem, ki imajo preveliko podporo ljudi. Seveda pa se ti stari "demokrati" ne vprašajo, zakaj je sploh prišlo do vala populizma.

Kot v izjemni knjigi O populističnem umu ugotavlja Ernesto Laclau ...

... je pogoj za vzpon populizma nesposobnost predhodne oblasti. Torej krivdo za uspehe evropskih populistov lahko pripišemo predvsem neučinkovitosti starih birokratskih političnih sil, ki enostavno ne znajo reševati današnjih težav. Laclau opiše, kako se veriga posameznih razočaranj ljudi v nekem trenutku poveže in najde v enostavnih sporočilih močnega in učinkovitega voditelja. In brez razumevanja tega prvega zdrsa ne moremo razumeti plazu, ki so ga sprožili stari politiki in evropski birokrati.

Pred leti smo se hecali, da je največji domet bruseljske administracije, da določi dolžino in ukrivljenost banan, da te ustrezajo evropskim standardom. Verjetno bi imel Kafka precej navdiha za svoje delo, če bi spremljal številne banalnosti, s katerimi se ukvarja 60.000 evropskih birokratov. Pa vendar se je ta birokratski duh iz heca prelevil v težavo.

Poleg birokratskega aparata smo dobili še političnega. Na uradnih straneh Unije piše, da je evropski parlament pomemben zato, ker širi demokratične vrednote, svobodo govora in svobodne volitve. No, mogoče premalo vemo o tem vidiku parlamenta, ker mediji o tem premalo poročajo. Ali pa je to vseeno le mrtva črka na papirju.

Prej kot to bi namreč lahko ugotovili, da so se politični spopadi in propaganda razklanih in polariziranih političnih prostorov z nacionalne ravni preselili še na evropsko. Lahko vidimo, da opozicijski poraženci svoje frustracije zdravijo s problematiziranjem svoje države na evropskem parketu. In lahko vidimo, da se tudi v Bruslju svoji družijo s svojimi. Očitno je namreč zelo enostavno nategniti kolege parlamentarce in celo evropske komisarje. Dovolj je, da si v istem političnem klubu, jim natrosiš nekaj floskul in takoj dosežeš "evropski odziv".

Evropski poslanci in komisarji namreč ne preverjajo dejstev, ne opravijo poglobljene analize, temveč enostavno sprejmejo, kar jim ljudje iz njihovega balončka predstavijo. To velja tako za tuje novinarje, ki povzemajo kritike slovenskih kolegov, pa tudi za evropske politike, ki sledijo pogledom svojih ideoloških kolegov. Banalizacija politike je zajela tudi evropski parket, čepenje v balončkih svojih somišljenikov se je preselilo tudi v Bruselj. Takšna je pač današnja družbena in komunikacijska realnost.

Pa tudi to ni najhujše glede današnje evropske situacije. Imamo torej od ljudi odtujen birokratski aparat; imamo politične klube, ki so lokalne igrice prenesli na višjo raven; imamo evropske voditelje, ki se niso sposobni dogovoriti o enotni strategiji glede ključnih skupnih izzivov, kot so denimo ilegalne migracije … Imamo pa tudi evropsko komisijo. No, glede evropske komisije. Očitno je, da imamo na vrhu Evrope popolnoma nesposobne ljudi, kar se najbolje vidi pri polomiji glede nabave cepiva.

Potem ko smo v prvem valu epidemije v tistem času panike lahko videli, kako se ideja evropske povezanosti razblini v nič in kako vsakdo poskrbi za svojo rit, me je zelo razveselila odločitev, da se nabava cepiv opravi na evropski ravni in pošteno poskrbi za vse članice Unije. To je vsekakor kazalo, da se je evropski vrh nekaj naučil iz tistih paničnih mesecev, ko so države delovale povsem piratsko. Pa se je hitro izkazalo, da je bilo veselje neutemeljeno. In izkazalo se je, da bodo za svoje ljudi poskrbeli tisti populistični voditelji, ki bodo mimo evropske počasnosti sami poskrbeli za rusko in kitajsko cepivo. Še enkrat znova je evropski pristop propadel.

Slovenski komisar iz vrst LMŠ Janez Lenarčič, ki je odgovoren za (evropski) krizni management, in seveda predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je najbolj odgovorna za vse, se nista ravno izkazala. Pa ni pomembno, ali so multinacionalke enostavno nategnile Unijo ali je problem v tem, da niso sposobni vzpostaviti dovolj obsežne proizvodnje cepiva. Pomembno je samo to, da so se izkazali za nesposobne in da smo države članice spet prepuščene same sebi.

In če imamo sredi Bruslja odtujene birokrate, zafrustrirane parlamentarce in nesposobne komisarje … ali je sploh smiselno nadaljevati s takšno Evropsko unijo? Ali ne bi bilo bolje ukiniti vse nepotrebne in nesmiselne institucije in evropsko povezovanje vzpostaviti v oblaku z enostavnim delegatskim sistemom, ko bi vsakokratne vlade posameznih držav imele oddelke, ki bi se ukvarjali z integracijo? Mogoče preveč radikalno razmišljam in sem pretirano razočaran nad nesposobnostjo dueta Lenarčič in Von der Leyen. Vsekakor pa z leti postajam vse večji evroskeptik.

(Sebastjan Jeretič je politični analitik, svetovalec za politični marekting in stalni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Sebastjan Jeretič

objavi na pozareport.si

NAJBOLJ OBISKANO

Odtujeni birokrati, zafrustrirani parlamentarci, nesposobni komisarji - je sploh smiselno imeti takšno Evropsko unijo?!