"Pogoreli smo na celi črti. To si moramo priznati. Tako je."

Ja, res je tako.

Piše: Aljuš Pertinač

Ja, slovenska rokometna reprezentanca ne bo igrala na olimpijskih igrah v Tokiu, ko/če te sploh bodo. Zakaj je temu tako, ne more nihče povedati bolje oziroma natančneje kot naš rokometni biser, sevniški brzovlak Blaž Janc:

"Pogoreli smo na celi črti. To si moramo priznati. Tako je." Ja, res je tako.

V tem trenutku Nizozemska igra veliko lepši, da ne rečem učinkovitejši rokomet od Slovenije. Ja, prav ste prebrali, Nizozemska. Ne Danska, Portugalska ali Norveška. Ne Hrvaška, Španija ali Francija. Nizozemska. In to pri moških, da ne bo kakšne pomote. Kdor ne verjame, naj si pogleda, s kakšno akcijo so Nizozemci v gosteh premagali Poljake: tukaj. Gre za kvalifikacijsko skupino za uvrstitev na naslednje evropsko prvenstvo (EP), v kateri je tudi Slovenija. Spomnimo, taisti Nizozemci so našim v Zlatorogu na podoben način v zadnjih sekundah odščipnili točko, kar je, kot se je izkazalo kasneje, napovedalo potop slovenskega moškega rokometa oziroma vrnitev najmanj pet let v preteklost. Ampak kot bomo videli v nadaljevanju, prosti pad oziroma kar načrtno delo za popolno razvrednotenje vsega, kar je Slovenija pomenila in pokazala na lanskem EP na Švedskem, se je začelo že bistveno prej.

Na rokometni zvezi

Prvi, ki si morajo to priznati, da torej ta hip Nizozemska igra bistveno lepši, da ne rečem učinkovitejši rokomet od nas, so seveda odgovorni na Rokometni zvezi Slovenije (RZS). Uvrstitev ali v tem primeru neuvrstitev na olimpijske igre (OI) nikoli ni zgolj projekt igralcev oziroma selektorja. Konec koncev olimpijski cikel traja štiri leta, tokrat zaradi pandemije celo pet let. Slovenska rokometna reprezentanca je tako imela kar štiri resda težke, pa vendarle priložnosti, da se v Tokio uvrsti. Prvo je zapravila še pod prejšnjim selektorjem, ko se ni uvrstila na svetovno prvenstvo (SP) leta 2019. Drugo, ko je bila na lanskem evropskem prvenstvu na Švedskem četrta. Tretjo na letošnjem SP, kjer se nismo uvrstili v četrtfinale, in zadnjo na pravkar končanem posebnem predolimpijskim kvalifikacijskem turnirju, kamor smo se uvrstili s četrtim mestom na zadnjem EP. Seveda je treba poudariti, da z EP oziroma SP neposredno na OI pelje zgolj naslov prvaka, kar nazorno kaže, kako težko se je uvrstiti na OI v rokometu. Po drugi strani se sam po sebi ponuja sklep, da je to še najlažje storiti skozi kvalifikacijski turnir. Tako so se naši ne nazadnje uvrstili tudi na zadnje OI 2016 v Riu de Janeiru. Turnir je potekal na Švedskem, in to le nekaj mesecev po tem, ko so naši katastrofalno končali prvo veliko tekmovanje pod prejšnjim selektorjem (na EP na Poljskem so bili 14. od 16 ekip). Naši so v prvi tekmi premagali velikega favorita in finalista omenjenega EP Špance in na drugi tekmi igrali neodločeno z domačini. Tako je brez OI ostal evropski podprvak. Zanimivo je, da podatkov o tem EP iz leta 2016 na spletni strani RZS ni mogoče najti (Zgodovina EP).

Na RZS že dolga leta vse ključne poteze vleče njen predsednik Franjo Bobinac. Častni predsednik RZS je še vedno ljubljanski župan Zoran Janković. Poleg njiju pa predsedstvo RZS šteje še 20 članov, skupaj torej zavidljivih 22. Ampak ne glede na številčno zasedbo sta ključna moža RZS poleg že omenjenega Bobinca še Boštjan Kozole (ja, Evrosad iz Krškega) in Jernej Smisl kot predsednik našega največjega in daleč najbolj trofejnega kluba, Celja Pivovarne Laško (CPL). Poleg impresivnega formalnega vodstva (vsaj številčno, če že ne drugače) ima RZS tudi zavidljiv strokovni svet, v katerem poleg predsednika Marka Šibile sedijo še Marta Bon, Slavko Ivezič, Igor Poklar, Tone Tiselj in Branko Tamše. Vendar zavidljiv zgolj na papirju. Strokovni svet se namreč ni sestal že štiri leta. Pred tem je moral vsakokratni selektor obeh reprezentanc po vsakem končanem velikem tekmovanju strokovnemu svetu posredovati poročilo, o katerem je strokovni svet razpravljal in na podlagi katerega so se sprejemale smernice, kadrovske in druge, za naprej. Ker ožje vodstvo RZS s predsednikom na čelu ključnih odločitev, posebno tistih, ki se nanašajo na selektorje moške reprezentance, ne sprejema na podlagi strokovnih ali če želite športnih meril, strokovnega sveta seveda niti ne potrebuje. Še manj ga potrebuje organizacijsko-administrativni aparat RZS, ki je po strokovni usposobljenosti in kadrovskih kapacitetah svetlobna leta daleč od denimo tistega na Košarkarski ali Odbojkarski zvezi Slovenije, še bolj pa od rezultatov, ki jih Slovenija v rokometu dosega.

Za razvite družbe in vrhunski, profesionalni šport, ki je ogledalo vsake razvite družbe, velja, da sta pomembni dve stvari: kaj je nekdo povedal in v manjši meri kdo je to povedal. Vsebina povedanega je seveda na prvem mestu. Ali tisto, kar je bilo povedano, drži. Na drugem mestu pa je relevantnost povedanega. Ali ima povedano posebno težo glede na tistega, ki za povedanim stoji. Ni namreč vseeno, ali umetniško delo na primer pohvali naključni mimoidoči ali pa vrhunski poznavalec, čeprav sta morda oba enakega mnenja. Slovenija seveda (še) ni razvita družba, še manj je to slovenski rokomet. Zato sta tako kot v naši družbi tudi v našem rokometu bolj kot to, kaj je kdo povedal in kdo je to povedal, pomembni dve drugi, sicer povsem irelevantni stvari: s kakšnim motivom je nekdo nekaj povedal in pa kje je bilo to objavljeno. Seveda je popolnoma jasno, da morebiten motiv, še posebno če gre za subjektivno presojo nekoga tretjega, pri relevantnosti oziroma točnosti povedanega ne igra nobene vloge. Če je nekaj za en drek in to po pravici povemo, nima naš motiv tukaj nobene vloge. In enako, če nekdo objavi, da je nekaj za en drek in to objektivno, po vseh preverljivih dejstvih in kriterijih drži, je popolnoma vseeno, kje je bilo to objavljeno.

Ker se torej strokovni svet RZS že štiri leta ne sestaja, potem moramo o tem, v kakšnem stanju je trenutno slovenska moška rokometna reprezentanca, pač spregovoriti drugje. Ker molčati in ne opozarjati na očitno, bi bilo nepošteno in nefer do slovenskega rokometa, ki ga imamo vsi radi in ki nam je ne nazadnje že davnega leta 2004 prinesel srebrno medaljo na EP ter nekaj mesecev kasneje CPL še naslov evropskega prvaka v Ligi prvakov.

Igralci in ekipe

Rokomet je seveda moštveni šport. In kot za vsako drugo skupno dejavnost je tudi zanj najpomembnejša skupinska dinamika. Na prvem mestu je torej ekipa. Ekipa, ki ni zgolj seštevek posameznikov, ampak je še nekaj več. Ekipa mora biti med sabo kompatibilna. Člani ekipe morajo biti pripravljeni sodelovati drug z drugim, si medsebojno pomagati in se podpirati, predvsem pa sprejeti in po svojih najboljših močeh opravljati vloge v ekipi, ki so jim namenjene. Na tem mestu si za boljšo ilustracijo izposodimo besede selektorja moške nogometne U21-reprezentance Mileta Ačimovića, ko je obrazložil svoj izbor igralcev za EP, ki je pred vrati in bo potekalo tudi v Celju: "Potrebujem karakterne igralce. Izbral sem 23 fantov, ki so homogeni, ki dihajo kot eno in bodo dali vse za Slovenijo. Nočem govoriti o posameznih igralcih, ampak o ekipi. Gremo, Slovenija!"

Poleg ekipe je izjemno pomembno tudi usklajeno in nesebično delovanje vseh akterjev za skupni cilj. Tukaj mora seveda najprej obstajati soglasje, kaj je ta skupni cilj in tudi kako ga skupaj doseči. Kaj to pomeni v urejenih vrhunskih športnih kolektivih, je lepo opisal novopečeni mariborski trener in eden od najboljših mladih nogometnih trenerjev v širšem prostoru naše regije Simon Rožman: "Imamo skupni cilj in velik motiv, da se približamo uspešni preteklosti kluba. Maribor je vedno pokazal svojo top kvaliteto, ko je bila prisotna kolektivna energija, kar se čuti tudi zdaj."

Selektorji

RZS je seveda, kot že rečeno, organizacijsko in kulturno, v smislu mentalitete in načinu razmišljanja, od kakšnega Maribora žal svetlobna leta daleč. In to se seveda pozna na rezultatih. Ima pa slovenski rokomet vrhunske igralce, in to celo kopico. In v preteklosti je imel tudi dušo. "Najlepša" je bila ta duša, ko je moško reprezentanco vodil selektor Boris Denić. Takrat je Slovenija po mnenju poznavalcev igrala daleč najlepši rokomet. V igri se je to najbolj pokazalo na EP v Srbiji leta 2012, ko je bila Slovenija šesta, najvišji poraz pa je doživela proti Španiji, za tri gole. Slovenija je igrala hitro, lepo za oko, enostavno in učinkovito. Prava rokometna poezija. Rezultatsko pa je Denićeva ekipa svoj zenit dosegla s četrtim mestom na SP leta 2013 v Španiji. Pod Denićem je bil poudarek na igri v napadu, hitrem izvajanju sredine, tudi po prejetem zadetku in številnih protinapadih ter polprotinapadih. Na igrišču, včasih pa menda tudi ob njem, kar je verjetno na koncu Denića tudi stalo položaja, je vse odločitve, in kot že rečeno, kakovost igre in rezultati so jim bili večinoma v prid, sprejemal samooklicani Hero team v postavi: Uroš Zorman kot nesporni vodja ter Dragan Gajić, brata Luka in Miha Žvižej in Gorazd Škof kot njegovi zvesti mušketirji.

Po Deniću je RZS, ne da bi se o tem posvetovala s svojim strokovnim svetom oziroma ga vprašala za kriterije, na čelo moške reprezentance pripeljala Veselina Vujovića, nekoč daleč najboljšega igralca na svetu, serijskega zmagovalca tako v klubskem kot reprezentančnem dresu, čigar trenerska oziroma selektorska kariera pa je s tem v popolnem nasprotju. Vujović je v reprezentanco uvedel novo filozofijo, vendar je reprezentanca tudi pod njim imela dušo. V igri je največ stavil na čvrsto, trdo obrambo, na meji prekrška, če že ne kar incidenta, v napadu pa je rad igral počasi, na dolge napade. S takšno igro se je Slovenija, kot že rečeno, uvrstila na OI v Riu, kjer je osvojila odlično šesto mesto, svoj rezultatski zenit pa dosegla leta 2017 na SP v Parizu, ko je osvojila bron in svoje drugo odličje sploh na velikih tekmovanjih. Vujović je do teh rezultatov prišel tako, da se je znebil Hero teama. Do Ria sta ostala zgolj Zorman in Škof, v Parizu pa je svoj največji uspeh dosegel še brez njiju. Ko je še kraljeval celoten Hero team, je bil Vujović 14. na EP na Poljskem leta 2016. Vujoviću res manjka strokovna rokometna izobrazba, ampak skupinsko dinamiko, odnose v ekipi in delitev vlog pa razume do potankosti. Edino, česar ne zna oziroma česar se v igralski karieri, ki je bila res bleščeča, ni naučil, je, kako izgubljati. In selektor slovenske reprezentance, kdorkoli že to je in kakršnakoli že ta je, mora znati kdaj pa kdaj tudi izgubiti.

Vodstvo RZS se je za Vujovićevo zamenjavo odločilo, ko je bilo že skoraj prepozno in ko so že vrabci na veji čivkali, da s temi igralci, ki jih ima na voljo in katerih zaupanje je že zdavnaj izgubil, ne more več do rezultata. Mu je pa RZS oktobra 2019, torej nekaj mesecev, preden se je poslovil, za pomočnika "nastavila" Uroša Zormana. Ko je torej RZS konec leta 2019, dober mesec pred začetkom zadnjega EP, iskala novega selektorja, so mnogi pričakovali, da bo to ravno Zorman. Tega ni skrival niti Zorman sam. V intervjujih je javno izjavljal, da se vidi na mestu selektorja. Ampak RZS je iskala ugledno tuje ime, našla pa ga je v Ljubomirju Vranješu, nekoč članu znamenite švedske generacije Venga boys, ki so osvojili tako rekoč vse in so še danes nosilci svetovnega rekorda v zaporedni nepremaganosti na uradnih tekmah. Vranješ se je kot trener izkazal pri Flensburgu, s katerim je osvojil naslov evropskega prvaka, kot selektor pa je v dveh kratkih epizodah na klopi Srbije in Madžarske bolj ali manj pogorel. No, vmes je z Madžarsko še preprečil, da bi Slovenija na SP 2019 branila bron iz Pariza.

Ni ugibanje, če rečemo, da se je Vranješ RZS moral zdeti idealna izbira. Ugledno igralsko in delno znano trenersko ime, ki poleg vsega še govori po "naše" in prihaja iz Švedske. Zmagovita kombinacija. Eee, ne ravno. Vranješ namreč mnogo bolje kot mešanico srbohrvaščine govori angleško in švedsko. Jezika, ki ju pri delu s slovensko reprezentanco ne uporablja. Poleg tega je osebnostno in rokometno zrasel na Švedskem, v družbenem, kulturnem in če hočete rokometnem okolju, ki ne bi mogel biti bolj drugačen od našega. Če ne verjamete, si poglejte, kako se epidemije koronavirusa lotevajo na Švedskem in kako se je pri nas. Na Švedskem je rokomet zgolj igra. Porazi niso tragični, ampak so sestavni del športa. V ekipi vlada popolna demokracija, kjer lahko vsak pove svoje mnenje. Igralci so profesionalci, ki sami skrbijo za to, da so v najboljši možni telesni pripravljenosti, razumejo in sprejemajo svojo vlogo v ekipi, ki so se ji pripravljeni v celoti podrediti.

Ko je Vranješ domače švedsko rokometno okolje trenersko zamenjal za nemško, ki je v veliki meri podobno, je dosegal zvečine dobre rezultate. Ko pa je sedel na klop madžarskega serijskega prvaka in enega od evropskih velikanov (ta hip okrog 9 milijonov evrov letnega proračuna, štiriinpolkrat več od denimo CPL) Veszprema ter madžarske reprezentance, je pogorel na celi črti. V klubu je po dobrem začetku sredi sezone pripeljal novega igralca, tujca, ki je popolnoma porušil harmonijo in hierarhijo v ekipi, kar se je poznalo na igri in rezultatih, v reprezentanci pa očitno ni razumel, da Madžari nikakor niso Švedi. Da jim ni samoumevno, da so sami odgovorni za svojo najboljšo možno fizično pripravljenost in da ne sprejemajo svoje vloge v ekipi in igralnih minut, ki jim jih namenja selektor, kot od boga danih. Danes žal vemo, da se je Vranješu oboje zgodilo tudi na klopi slovenske reprezentance.

Začetek je bil sicer popolnoma drugačen, čeprav nenavaden. Vranješ si svojega pomočnika ni izbral sam, ampak mu ga je tako kot predhodniku "dodelila" RZS, in to še celo istega, namreč Zormana. Pri tem ni zanemarljivo, da sta Vranješ in Zorman predstavnika dveh popolnoma različnih rokometnih šol. Vranješ švedske, kjer veljata demokracija in svoboda v igri, ki mora biti hitra in atraktivna. Zorman pa španske, kjer o vsem odloča izključno trener, kjer se igra počasi, disciplinirano in je vse podrejeno izključno rezultatu. To dvoje seveda ne paše skupaj. Da tega, da Zorman, upravičeno ali ne, meni, da mu je Vranješ pravzaprav ukradel selektorsko mesto, niti ne omenjamo. Slovenija je v nasprotju z drugimi rokometno razvitimi državami spet ostala tudi brez profesionalnega selektorja. Torej nekoga, ki poleg njih ne vodi še kluba, in to za povrh v tujini. Popolnoma jasno je, da se klubski trener 24 ur na dan ukvarja s svojim klubom, z reprezentanco pa v celoti šele, ko se začnejo priprave. Praktično nemogoče je enako uspešno voditi klub, povrhu vsega v primeru Vranješa še v Ligi prvakov, in vrhunsko reprezentanco, kot je Slovenija.

Kljub vsemu je pozitiven šok menjave selektorja na igralce, naveličane Vujovićeve torture, očitno izjemno deloval. Če je bila Denićeva igriva in napadalna Slovenija teza ter Vujovićeva obrambno čvrsta antiteza, potem je bila Vranješeva Slovenija, žal samo na EP lani, potem pa nikoli več, sinteza obeh. Slovenija je na tem prvenstvu igrala čvrsto obrambo, ki se je ne bi sramoval niti Vujović, v napadu pa navduševala z domiselno in atraktivno igro, ki bi ji odkrito zaploskal tudi Denić. Hierarhija v ekipi je bila jasna, vloge so bile odlično porazdeljene in sprejete. Vsi so se podredili moštvu in dihali za skupni cilj. Vranješ ni veliko menjal in je praktično odigral celotno prvenstvo z eno in isto postavo. Ključni igralci te prerojene reprezentance, tako po minutaži kot še posebno po učinku na igrišču, so bili: Borut Mačkovšek kot steber obrambe in edini pravi strelec z razdalje, Blaž Janc kot naš najboljši igralec v vseh štirih fazah rokometne igre ter uradno najboljše desno krilo EP, vratar Klemen Ferlin in rokometni virtuoz Dean Bombać, ki mu je Vranješ praktično dal v roke ključe do igre v napadu, kar je spominjalo na najbolj zlate Zormanove čase. V slačilnici in z vidika vzdušja je vse niti v rokah držal sicer poškodovani kapetan Vid Kavtičnik, igralec, ki je bil aktivno zraven pri vseh največjih uspehih slovenske reprezentance. Zaradi poškodb oslabljena Slovenija je na igrišču navduševala in prepričljivo dosegla svojo drugo najboljšo uvrstitev na EP vseh časov, se neposredno uvrstila na letošnje SP in v olimpijske kvalifikacije. Predvsem pa je, kot se je izkazalo kasneje, že s svojo prvo tekmo in hkrati svojo prvo uradno tekmo pod novim selektorjem iz boja za kolajne izločila domačine Švede.

Švedi so se na podlagi tega rezultatskega neuspeha odločili za popolni reset v reprezentanci. Pripeljali so novega selektorja, Norvežana Pettra Solberga, od zvezdnikov pa v ekipi obdržali samo srednjega zunanjega Jima Gottfridssona in vratarja Andreasa Palicko. Takšna, idejno, igralsko in moštveno prenovljena Švedska, ki je še neporažena v kvalifikacijah za naslednje EP, je osvojila srebro na zadnjem SP v Egiptu in se suvereno uvrstila na OI v Tokiu.

Popolni reset in napake

Paradoksalno in analogno se je tudi Slovenija na podlagi rezultatskega USPEHA in ne neuspeha, odločila za popolni reset v reprezentanci. Vranješ in Zorman sta pripeljala dva nova igralca na igralni mesti, ki sta bili sicer že tradicionalno, še posebno pa na zadnjem EP najbolje zasedeni, iz reprezentance nagnala dolgoletnega kapetana ter alfo in omego Kavtičnika, porušila hierarhijo v ekipi, spremenila način igre, drugače razdelila vloge in očitno dala prednost ozkim, osebnim interesom na račun skupnega, ekipnega. Takšna, idejno, igralsko in moštveno razsuta in zbegana Slovenija je oddala točko v kvalifikacijah za EP Nizozemski, igralsko in delno rezultatsko pogorela na SP v Egiptu, kjer je imela zaradi okoliščin in ugodnega žreba sijajno priložnost za vrhunski rezultat ter svoj popolni debakel doživela v kvalifikacijah, zadnji možnosti za uvrstitev na OI v Tokiu, za kar je po lastnih besedah živela zadnjih pet let. Razlika je, to je vendar popolnoma jasno, očitna in pred njo si ne morejo več zatiskati oči niti odgovorni v RZS. Oziroma jim tega ne smemo dovoliti.

Če pustimo ob strani gotovo oteževalno dejstvo, da bi moral Vranješ, če bi želel biti na klopi Slovenije uspešen, kar trikrat zapored izločiti svojo rokometno in siceršnjo domovino, potem je očitno, da Vranješ rokometne Slovenije ne pozna. Bodisi se v letu in četrt, kolikor je selektor, ni dovolj potrudil, da bi jo spoznal, bodisi mu sodelavci, v prvi vrsti njegov pomočnik Zorman, stvari niso predstavili korektno oziroma v pravi luči. Če bi jo poznal, potem ne bi govoril, da stavi na obrambo, v ekipo za SP v Egiptu pa uvrstil reci in piši kar pet srednjih zunanjih, od katerih razen enega, ki pa na koncu ni bil niti na eni tekmi v postavi, nihče od njih, mimo tega, da stojijo v kotu, ne more igrati v obrambi. Če bi jo poznal, potem ne bi na desno krilo, kjer ob Jancu, Marguču in Šoštariču ni reprezentance, kaj šele igralca, ki bi za to igralno mesto pomenil dodano vrednost, pripeljal igralca, ki v to ekipo ne sodi in ki je bil v reprezentanci neljuba preteklost že vse od časov Hero teama. Prav tako ne bi na mesto srednjega zunanjega, ki ga je imel na Švedskem odlično zasedenega, pripeljal igralca, ki ga že vrsto let ni zraven in ki z ekipo še ni bil na velikem tekmovanju. Če bi jo poznal, potem odločilne tekme za OI proti Švedski ne bi začel brez svojega individualno daleč najboljšega igralca, to je Janca. Si predstavljate, da Danska odločilno tekmo za OI začne brez Mikkela Hansena ali pa Norveška brez Sanderja Sagosena? Itak, da ne. No, Vranješ očitno si. In ne nazadnje, če bi jo poznal, potem po debaklu v Egiptu za rezultatski neuspeh ne bi okrivil slabe forme Boruta Mačkovška. Kajti kot se je izkazalo v Berlinu, ta reprezentanca lahko nadomesti praktično vsakega igralca (tudi Janca, če igra na krilu), Mačkovška pa ne more.

Če bi torej Vranješ in njegov pomočnik Zorman vedela, da so ključni štirje igralci slovenske rokometne reprezentance poleg vratarjev še Mačkovšek in Janc, potem bi se danes rokometna Slovenija verjetno veselila polfinala na SP v Egiptu in OI v Tokiu. Res je, Mačkovšek v Berlinu ni mogel pomagati, ker je bil poškodovan. Namesto njega je selektor, domnevamo, da na sugestijo svojega pomočnika, ker gre za njegovega varovanca, pripeljal igralca, ki ni prva izbira niti v svojem klubu (RK Trimo Trebnje). Če je Vranješ res želel odsotnost Mačkovška v napadu nadomestiti z igro s tremi nižjimi in hitrimi igralci, zakaj v ekipo ni uvrstil Domna Makuca, ki na tem položaju uspešno igra za ta hip najmočnejšo evropsko ekipo – Barcelono? In je povrhu vsega še klubski soigralec Janca in Dolenca? In ne nazadnje, zakaj je v ekipo uvrstil Malusa, ki v klubu takisto igra na tem položaju skupaj s Skubetom, potem pa praktično nista preživela minute v paru na igrišču? Njegova in Zormanova kadrovska rešitev iz Trebnjega se je namreč že po treh minutah in dveh izključitvah na tekmi z Nemčijo sesula kot hišica iz kart, tako da na zadnji tekmi s Švedsko sploh ni več stopila na igrišče. Švedi, s katerimi smo še v Egiptu, kjer je Slovenija tudi po besedah selektorja in igralcev igrala slabo, igrali neodločeno, pa so nas zanesljivo in brez truda visoko premagali.

In ne nazadnje, zakaj selektor in njegov pomočnik po očitnem neuspehu in disciplinskih incidentih (afera pica) v Egiptu nista spoznala, da Gajić in Skube, čeprav sta nedvomno vrhunska igralca, v to ekipo pač ne sodita (kot so to denimo že prej za marsikaterega svojega zvezdnika ugotovili Švedi). Da je igralec, ki najbolj izstopa po kakovosti in sposobnosti kontinuiranega igranja na najvišji ravni, Janc, zato mora on imeti največjo minutažo, ne pa denimo Dolenec, ki je rokometno star in izčrpan. Zakaj v ekipo nista vrnila kapetana Kavtičnika, ki je zdrav, izjemno motiviran, izkušen in še vedno vrhunski igralec? Odgovore na ta vprašanja poznata le onadva. Odgovor na najpomembnejše vprašanje pa mora dati RZS. In sicer, kdo bo novi selektor.

Ker na tak način, z nevednostjo, očitnim neznanjem ali pa celo zavestno škodljivim ravnanjem, pač ne bo nikoli bolje. In, dragi Slovenci, preden dokončno zajebemo še rokomet, moramo to od odgovornih na RZS tudi jasno in glasno, predvsem pa odločno zahtevati.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.