objavi na
pozareport.si
Slovenija

Nedelja, 16. maj 2021 ob 06:00

Ekologija postala ideologija, podobna tisti rdeči ali rjavi, ko se je eno govorilo, delalo pa nekaj drugega
Ekološki problemi v resnici sploh ne obstajajo. Jih ni ...
Forum !

Odpri galerijo

Izhodna strategija pa je zelo preprosta. Če bi vlada ali Evropska komisija z zakonodajo samo za avtomobile in gospodinjske naprave določila sedemletne garancijske roke, bi čez noč dosegla več, kot je dosegla s stotinami milijonov subvencij za zelene projekte.

"Naj dodam še nekaj. V resnici sem naveličan, da otroci v šolskih "delavnicah" ustvarjajo iz "recikliranih" materialov, ki jih starši dan prej nove kupimo v trgovini."

Piše: Tino Mamić

Čeprav se zdi, da je zelena politika in okoljska ozaveščenost v zadnjem desetletju povsem prepojila zahodno družbo, pa to z zaščito okolja v resnici nima prav nobene zveze. Ekologija je postala ideologija, podoba tisti rdeči ali rjavi, ko se je eno govorilo, delalo pa nekaj povsem drugega. Fašisti in komunisti si niso bili podobni samo s pionirčki, cenzuro in koncentracijskimi taborišči, ampak tudi v leporečju. Adolf Hitler je bil v primerjavi z Benitom Mussolinijem in Josipom Brozom pravzaprav precej pošten, saj je v knjigi objavil svoje cilje že pred naskokom na oblast. Napovedal je pogrom proti Judom in napad na Sovjetsko zvezo. Takrat njegovih besed sicer niso jemali resno. Fašisti in komunisti pa so vse od začetka sadili rožice in govorili o pravicah delavca in ljudski demokraciji. Ko beremo jugoslovansko ustavo iz leta 1974, se človeku kar orosi oko, koliko lepega je napisanega o demokraciji, pravičnosti in svobodi. V njej je bila celo pravica posameznih narodov do samoodločbe.

A takrat je vseh 21 milijonov Jugoslovanov presneto dobro vedelo, da gre za mrtvo črko na papirju. Da imajo zapisane besede v resnici drug pomen in da besed ne gre jemati dobesedno. Potem pa je vrag vzel šalo, ko se je država zaradi gospodarske krize začela spogledovati z demokracijo in so ustavo ljudje začeli razumeti dobesedno. Pa to le mimogrede, saj ravno te dni obujamo spomine na prelomne dogodke izpred treh desetletij, ki so se končali z bleščečo zmago v vojni za neodvisnost.

Ekološke govorance vladajočih politikov so stare že več kot 20 let. Okoljske težave se namreč napovedujejo že vsaj 40 let. Če so v 80. letih prejšnjega stoletja o ekologiji govorili samo posamezniki in civilnodružbena gibanja, pa se ni nič spremenilo niti, ko so o tem začele govoriti male zelene stranke. Zeleni besednjak so zaradi volivcev hitro prevzele velike stranke pa tudi evrokrati.

Ekologija je tako postala splošno uveljavljena beseda, ki jo vsi neizmerno spoštujemo. Čeprav Bruselj in vse evropske prestolnice toliko lepega povedo o ekologiji, pa je naše morje vse bolj umazano, naš zrak pa vse bolj onesnažen. Če so istega mnenja tudi strokovnjaki, ne vem. Sam zaradi naduhe še kako dobro vem, da je zrak na Primorskem danes bolj onesnažen kot četrt stoletja nazaj. Da je Jadransko morje danes bolj umazano kot nekoč, pa menda ni treba nikogar prepričevati.

Zelo nazorno in izmerljivo pa je prazno besedičenje o skrbi za okolje s strani politikov, novinarjev in direktorjev na področju odpadkov. Spominjam se novinarskega brifinga pri (nekdanjemu) evropskem komisarju Janezu Potočniku. Dobrovoljni Gorenjec, ki je bil komisar za znanost in raziskave, nam je, ducatu novinarjev iz slovenskih zunanjepolitičnih redakcij, pripovedoval o svojem delu in ciljih. Povedal je, kako Evropska komisija ekološko neznansko skrbi za ravnanje z odpadki. Konkretno je navedel tudi, kakšen napredek so posamezne države dosegle pri recikliranju odpadkov. Zelo je bil zadovoljen zaradi teh uspehov. Pa sem ga vprašal, ali se mu zdi, da je v trgovinah kaj manj embalaže kot pred petimi ali desetimi leti. Glavna točka evropske okoljske strategije glede odpadkov je namreč že zelo dolgo: ustvarjati manj odpadkov. Komisarja je moje vprašanje presenetilo in precej zmedlo. Ni vedel, kaj bi odgovoril.

A enako bi brez odgovora ostali tudi vsi njegovi nasledniki. Čeprav je na vrhu obrnjene piramide politike z odpadki zapisano PREPREČEVANJE NASTANKA ODPADKOV, se na tem področju ni zgodilo nič pomembnega. Da ne bo pomote, isto strategijo z ilustracijo obrnjene piramide najdemo tudi na spletnih straneh slovenske vlade pa tudi že marsikatere komunale.

Če kdo misli drugače, naj si postavi naslednja vprašanja. Ali je v trgovini z živili danes kaj manj embalaže kot pred petimi leti? Ali je zadnji elektronski aparat, ki sem ga kupil, imel na sebi kaj manj kartona in stiroporja kot leta nazaj? Ali moj avtomobil traja dlje od predhodnega? Ali moj sedanji pralni stroj traja dlje kot prvi? Koliko let je uporabljala isti pralni stroj moja mama? Vsake koliko let menjujem televizor? Kaj pa pred 15 leti? Koliko let povprečno nosim isto srajco in koliko let jo je nosil moj oče? Na koliko let barvamo okna, fasado, menjujemo streho? Kaj pa naši starši? Po kolikih letih mojster reče, da je centralna peč, toplotna črpalka ali mikrovalovka prestara, da bi se jo splačalo popravljati?

Odgovori nam povedo, da odpadkov v Evropi proizvajamo vsak dan več in več. Vse govorjenje vladnikov in evrokratov so prazne marnje, saj industrija izdeluje izdelke, ki trajajo iz leta v leto manj.

Tale zapis je nastal zaradi kuhinje, ki sva jo z mojo drago naročila in dobil predlansko poletje. Prej sva imela tisto najcenejšo. Ki je mestoma že razpadala. In sva rekla, da si je treba privoščiti dobro kuhinjo in da ne bova šparala. To bo najina zadnja kuhinja v življenju, sva razmišljala. In res. Vzela sva zelo drago, lepo kuhinjo. Prodajalec naju je peljal celo v pohištveni salon 300 kilometrov stran. Pregrešno draga in po besedah prodajalca najboljša. A sva rekla v redu. Kakovost bova pač plačala. Štedilnik sva vzela posebno drag, saj zaradi najinih petih otrok potrebujeva tako velike lonce, kot jih imajo v oštarijah. S prodajalcem smo izbrali siemens in ga naročili iz Avstrije, saj so izdelki za "vzhodne" trge običajno slabši. A sledilo je hudo razočaranje.

Nesramno draga pečica, bojda najboljša na svetu, ne tesni in se nam med peko zgodi, da je predal pod njo moker. Serviser je zamenjal tesnilo, a ne pomaga. Kuhinjski pult je odkrušen. Košček je odletel proč že po nekaj tednih.

Serviser je rekel, da smo bili pregrobi. Ne razumem, kako se lahko to zgodi pultu, na katerem se po zagotovilih prodajalca lahko reže meso brez deske.

Največji gorilnik na plin, osrednja točka naše kuhinje, ne dela že od prvega tedna dalje. Siemensov serviser, izjemno neprijazen, je bil že trikrat na obisku, menjal je celo ploščo štedilnika, a težava ostaja ista. Obupali smo in ga sploh ne kličemo več. Umivalnik je malce vbočen, saj je vodoinštalater prišel trikrat, da mu je končno uspelo preprečiti puščanje vode. In slednjič je še s pipe za vodo odpadel ročaj. Ko sem to sporočil prodajalcu, mi je rekel, da bo preveril, a da verjetno stvar ni več v garanciji. Počutil sem kot ena mona, kot rečemo Primorci, a ne znamo tega dobro prevesti. Kupil sem najdražjo kuhinjsko pipo, katere ročaj ne zdrži niti dve leti ...

Živimo v svetu, ki deluje po načelu neizmernega trošenja in odmetavanja. Zahodna civilizacija je postala smetarska civilizacija. Ekologija kot problem v resnici sploh ne obstaja. Problem je potrošništvo. Da proizvajamo vedno več in več, da kupujemo več in več. Da se obrača vedno več denarja, namesto da bi tako kot pred desetletji napredek tehnologije cenil izdelke. Prvi avtomobil je bil zelo drag, vsak naslednji pa je bil cenejši.

Lahko razumem, da sedanja ekonomija temelji na gospodarski rasti, a to pač ne gre več. Planet je preobremenjen, zato se naš življenjski standard na mnogih področjih slabša.

Izhodna strategija pa je zelo preprosta. Če bi vlada ali Evropska komisija z zakonodajo samo za avtomobile in gospodinjske naprave določila sedemletne garancijske roke, bi čez noč dosegla več, kot je dosegla s stotinami milijonov subvencij za zelene projekte.

Naj dodam še nekaj. V resnici sem naveličan, da otroci v šolskih "delavnicah" ustvarjajo iz "recikliranih" materialov, ki jih starši dan prej nove kupimo v trgovini.

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
tino mamić

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Ekologija postala ideologija, podobna tisti rdeči ali rjavi, ko se je eno govorilo, delalo pa nekaj drugega