Kalimerovsko nagajanje bivšega predsednika vlade predsedniku republike je na srečo končano, kar verjetno pomeni tudi drugačno zunanjo politiko kot prej.

Piše: mag. Gregor Kos

Zadnji dnevi na političnem prizorišču pripadajo predvsem novemu predsedniku vlade in temu, kakšno ekipo bo imel. Oziroma kakšno vlado bomo dobili. Ne gre pa zanemariti analiz, na kakšno pogorišče stopa na področju mednarodnih odnosov Slovenije. Še posebno Slovenije kot članice Evropske unije. In predvsem škode, ki jo je Slovenija prav v Evropski uniji imela v preteklih že kar bistveno več kot 500 dneh (volitve so bile, spomnimo, 3. junija 2018) zaradi nesposobnosti zdaj že nekdanjega predsednika vlade pri razumevanju pomena Evrope in zunanje politike.

Vir: Delo

Spomnimo se odmevne zavrnitve nekdanjega predsednika vlade, ko je imel priložnost nagovoriti evropski parlament. Koliko izgovorov in natolcevanj smo slišali. Kdo vse mu je stopil v bran. In predvsem koliko napihnjenih napovedi si je privoščil Marjan Šarec, kaj vse bo kasneje po tej nedopustno zamujeni priložnosti. Zgodilo se ni pa … nič. Z izjemo obiska pri Viktorju Orbanu in skupne seje vlad s Srbijo.

No, da ne bomo zanemarili verjetno vrhunca Marjana Šarca na področju zunanje politike, obiska Moskve, kjer najprej ni bil, potem pa je bil "naključno" v istem času kot ljubljanski župan Zoran Janković.

Če srečanju z Orbanom, ki bi ga seveda bolj pripisali novemu predsedniku vlade Janezu Janši, ne moremo očitati strateškega pomena povezav s sosedo, tudi v luči njene gospodarske rasti, pa skupne seje vlad s Srbijo mejijo na grotesknost. Če kje najdemo sporne politične figure v naši soseščini, bi težko našli spornejše od srbskega predsednika Aleksandra Vučića, ki tako ali drugače v rokah drži vse niti Srbije. Povzdigovanje pomena države s tovrstnim vodenjem, popolnim zatiranjem opozicije, popolno nedemokratičnostjo in nadzorom medijev, popolnim nadzorom vseh vej oblasti, policije, vojske in obveščevalnih služb, je seveda lahko simpatično posameznikom, ne more pa biti predmet povzdigovanja na ravni Republike Slovenije. Ne glede na očitne gospodarske interese v regiji. Tudi zato, ker vemo, da smo pri slednjih vse pogosteje tarča pranja tajkunskega denarja, ki je že močno zajedel v Slovenijo. Verjeti je, da so nagrade in provizije za slednje primerne tajkunom, ki jih izvajajo. Ampak ne, problem ni Srbija ne Vučić. Problem je Madžarska in problem je Orban.

Očitno se je v Srbiji in s Srbijo Marjan Šarec lažje in ugodneje znašel kot na zahtevnem mednarodnem parketu v Bruslju ali Strasbourgu, kjer pokanje afen, razen v primerih načrtno postavljenih marionet tipa Jean-Claude Juncker, z zdaj že legendarnim išijasom in v času koronavirusa več kot neprimernim objemanjem in poljubljanjem z Mirom Cerarjem ne obrodi nikakršnih sadov.

Vir: Finance

Kot vemo, je bil prav Šarec tudi ključni krivec, da LMŠ, SMC In SAB niso oblikovale skupne liste za volitve v evropski parlament. Ne glede na njegovo javno izraženo zadovoljstvo z doseženim rezultatom na evropskih volitvah danes z gotovostjo lahko sklenemo, da je bil izkupiček zanj, predvsem pa za Slovenijo klavrn. Od poslancev njegove stranke iz evropskega parlamenta ne moremo računati na uveljavljanje kakršnihkoli interesov Slovenije, za še večji debakl pa se vsak dan bolj kaže izbira komisarja. Kot smo mnogi zaman opozarjali, izbor vrhunskega diplomata za politično funkcijo (Janeza Lenarčiča; op.u) praviloma ni izbor asa v rokavu. Ali zajca v gozdu, če se izrazimo z besednjakom Marjana Šarca.

Prva zaušnica za Slovenijo je bila zagotovo sam komisarski delokrog, ki nam je bil dodeljen in na katerega, glej ga, zlomka, nihče ni mogel (znal!) ustrezno vplivati. Ker ni imel, česa že, politične moči! Naslednje zaušnice prihajajo (čeprav medijsko načrtno prikrite) ob več kot sramežljivih korakih komisarja, ki ne razume, koga in na kakšni ravni dejansko zastopa, ne razume pomena političnih izjav, ker pozna zgolj diplomatski jezik in je tako kot pred njim nekdanji predsednik vlade vesel vsakogar, ki mu pomoli roko in je voljan z njim spregovoriti nekaj besed. V čem se tu kakorkoli izkazuje zunanjepolitični interes Slovenije, ni znano. Če sploh Slovenija ima ali naj bi imela zunanjepolitični interes. Ker strategije na področju zunanje politike zagotovo nima. In temu primerno nima vzdrževane ali izkoriščene resne strukture diplomatsko-konzularnih predstavništev.

Velja pa pomembno pozornost nameniti tudi bodočemu sodelovanju predsednika vlade in predsednika republike Boruta Pahorja, tudi v luči prevzema resorja zunanje politike. Odhajajoči minister za zunanje zadeve Miro Cerar seveda na MZZ ni bil izvajalec zunanje politike Republike Slovenije. Verjeti je, da bo novi minister bistveno bolje razumel pomen zunanje politike in njeno strategijo, kjer ne bo izostal pomen sodelovanja s sosedi, predvsem pa pomen in interes aktivnega uveljavljanja interesov Slovenije v Evropski uniji. In v vseh njenih institucijah.

Kalimerovsko nagajanje bivšega predsednika vlade Šarca predsedniku republike Pahorju je na srečo končano, Pahor bo imel v Janši bistveno resnejšega in kredibilnejšega sogovornika in verjetno slednje pomeni tudi drugačno uveljavljanje pozicij v polju zunanje politike kot prej, ko je predsednik republike lahko kraljeval po lastni presoji. Predvsem pa z bistveno izkušenejšimi in strokovnejšimi svetovalci. Ki imajo v nasprotju z nekaterimi drugimi ugled in težo v mednarodnih odnosih.

V diplomaciji namreč ni važno zgolj, kdo pozna telefonsko številko iskane osebe. Bistveno pomembnejše je, kdo pokliče. In kako pokliče. Saj veste: Peace. Ljubav. Bok.

Vir: 24ur.com

Če smo in dokler smo člani Evropske unije, slednjega ne moremo in ne smemo zanemarjati. Ne zgolj zaradi finančnih učinkov evropskih sredstev in projektov. Predvsem zaradi doseganj in vzdrževanj politične teže držav, ki smo združene v njej. Navsezadnje pa tudi zaradi dejstva, da bo Slovenija v naslednjem letu predsedovala EU.

Do sedaj smo o slednjem lahko slišali in brali predvsem na osnovi kadrovskih spletk, kdo bo kako in kje dobil priložnost ter zaradi katerih političnih povezav s strankami bivše koalicije. Ne pa dejansko zaradi znanj in veščin, ki jih bomo nujno potrebovali v letu vrhunskih diplomatsko-protokolarno-političnih aktivnosti. Kjer bo mnogim dodaten paradoks tudi dejstvo, da bo moral k državotvornosti opozicije pozvati prav - Janez Janša.

(Gregor Kos je koordinator Gibanja za človeku prijazno tehnologijo)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.