objavi na
pozareport.si
Slovenija

Nedelja, 14. marec 2021 ob 06:00

Resnična zgodba bodeče neže: Žiga Turk nikjer ni trdil, da je posilstvo zgolj faul. Nasprotno.
Žirija bodeče neže bodisi ne obvlada slovenščine bodisi poanto namerno spregleduje. Je pa jasno, da je hotela kaznovati tisto, kar družbo v najpomembnejših legah predstavlja: identiteto in avtoriteto ...
Forum !

Odpri galerijo

Organizacija Rdeča zora v povezavi z revijo Spol.si je apriorno neprimerna za dodeljevanje kakršnihkoli kvalifikacij na področju odnosa med spoloma. Temu je tako zato, ker je iz materiala na spletnih straneh obeh institucij razvidna izrazita ideološka opredelitev, ki ne zadeva samo odkritega odklanjanja moškega spola kot takega, temveč tudi spola kot biološke kategorije v celoti.

Piše: Boštjan M. Turk

Če so pri zgodbi o tem, zakaj je nekdanji minister Janševe vlade in profesor na ljubljanski univerzi ob 8. marcu prejel bodečo nežo, vsi v ospredje postavljali prejemnika, malokdo pa tistega, ki mu je to "priznanje" "vročil", bo zapis na pričujočem mestu ubral nasprotno pot. Bodečo nežo bomo podelili tistim, ki so se za takšno potezo odločili, hkrati pa bomo poskušali sporočiti, kaj je v najširšem planu tu zadaj. Zato že na začetku povejmo, da je organizacija Rdeča zora v povezavi z revijo Spol.si apriorno neprimerna za dodeljevanje kakršnihkoli kvalifikacij na področju odnosa med spoloma. Temu je tako zato, ker je iz materiala na spletnih straneh obeh institucij razvidna izrazita ideološka opredelitev, ki ne zadeva samo odkritega odklanjanja moškega spola kot takega, temveč tudi spola kot biološke kategorije v celoti.

Rdeča zora se namreč oglašuje kot queerovska platforma. Queerovstvo je tisto, kar je v zvezi s homoseksualci, biseksualci, transseksualci in transspolnimi osebami, nas pouči elektronski slovar. Stopnja pristranskosti je izrazita do te mere, da naj nam bo dovoljeno uporabiti naslednjo prispodobo. To je podobno, kot če bi pokojni Metod Trobec predsedoval festivalu z imenom "Vse, kar je prav", na katerem bi ob prazniku vseh mučenikov (10. marec) podeljevali trnovo krono, pehar suhih sliv in zašiljeno klobaso tisti od soprog, ki je prejšnjo leto pri razvadah močnejšega spola (odhajanje v gostilno) svojo lepšo polovico najbolj ovirala pri "blaženem" opravilu.

V deželi, ki jo pretresajo afere, povezane s spolnim nadlegovanjem, je že na prvi pogled nenavadno, da kandidati za "prestižni naslov" niso v javnosti najbolj prepoznani spolni predatorji, med katere mirne duše uvrstimo tudi tistega migranta, ki je posilil dve študentki. V splošno presenečenje so bila h končnemu izboru poleg Žige Turka pripuščena naslednja imena: vodja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni Brane Dobnikar, pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov na ministrstvu za notranje zadeve Borut Jakopin, pravnik Miha Šepec in duhovni voditelj Urban Urbanc.

Kaj so ti ljudje takšnega storili? Pogledat sem šel najprej k zadnjemu na seznamu, k Urbanu Urbancu. Našel sem poved, ki jo tu navajam: "Veliko žensk povsem napačno meni, da so le še moški tisti, ki se morajo prebuditi ter izgraditi, da se bodo nekoč z njimi lahko povezale v takšen odnos, kot si ga želijo" (facebook). Meni se zdi ta predstava sprejemljiva: izraža pač določeno videnje nekoga o nekom drugem oziroma o lepšem spolu. V bistvu je želja po vzpostavljanju dialoga, morda boleča izkušnja Urbanca samega (ali nekoga od njegovih bližnjih), ki se mu je zgodila zelo običajna stvar na tem planetu: da z osebo, ki je bila deležna njegove naklonjenosti, nista bila na isti valovni dolžini, kot se reče. Naslednji, dr. Miha Šepec, je v javnosti razpravljal, kaj dejansko predpostavlja teza "ja pomeni ja"; tretji, Brane Dobnikar, je na twitterju sicer nekaj grobo zabrusil Ani Roš. Toda ni je ogovoril kot ženske, temveč kot prejemnika državne pomoči, ki jo je s polnimi žepi ucvrl na Zanzibar. Četrti, Borut Jakopin, se je razhudil nad centri za socialno delo. To se je zgodilo ob priložnosti utopitve 10-letnega dečka v Soči: bil je to dogodek, spričo katerega je marsikdo v Sloveniji o centrih za socialno delo razmišljal na podoben način.

Naposled: sam bi napisal tisto, kar je napisal Urbanc, ne bi pa napisal tega, kar so napisali ostali trije. Vendar so vsi zapisi (z izjemo morda Urbančevega) bistveno ostrejši od zapisa Žige Turka, zato se moramo vprašati, kaj se je tu pravzaprav dogajalo. Še posebno ker so Žigo Turka "okronali" z vsega 19. glasovi (tako!).

Pri najbolj "inkriminiranem" čivku nekaj posebno preseneča. Preberimo ga v celoti: "Ampak bistvo se mi zdi drugje. Če je seks samo rekreacija, potem posilstvo ni nič hujšega kot faul. Če pa seks ni rekreacija, pa pade temeljna premisa naprednega pogleda na to vprašanje, ki je uveljavljeno od 1968 dalje."

Najbolj bode v oči, da je poved izražena v obliki podvojenega pogojnega odvisnika. Žiga Turk nikjer ni trdil, da je posilstvo zgolj faul, nasprotno. Misel je namerno artikuliral v formi dvakratnega pogojnega podredja, da bi se zavaroval pred očitkom o seksizmu ali čem podobnem. Žirija bodeče neže bodisi ne obvlada slovenščine bodisi poanto namerno spregleduje. Kar je hotel povedati Žiga Turk, lahko povzamemo takole: ljubezen med moškim in žensko smo po kulturni revoluciji leta 1968 pripeljali do tega, da je zgolj telesni stik, šport, če hočete. Bistveni poudarek ni na prekršku (faulu), temveč na konfiguriranju spolnosti kot neobvezujoče, športne dejavnosti med moškim in žensko. Faul je tu zgolj element, ki naj slikovito ponazori, kakšne stranpoti lahko ubira seksualna revolucija. Dodajmo še, da formulacijo "premisa naprednega pogleda" jemljemo kot ironijo: beseda "napreden" ali kar celotna zveza "napreden pogled" je namreč tolikanj obrabljena, da jo skoraj izključno dojemamo v komičnem ali posmehljivem smislu. Na tak učinek je avtor tudi stavil. V celoti pa si takšna ugotovitev zasluži priznanje: obžalujemo, da ni več družbenoangažiranih kritikov, ki bi jih iskreno skrbela stopnja medčloveških odnosov in bi se bili zato pripravljeni analitično, to pa pomeni brezkompromisno angažirati. Sklenemo lahko, da je Žiga Turk dobil bodečo nežo po pomoti. Očitali so mu nekaj, česar ni nikoli trdil.

A s tem smo prišli šele do pol poti. Pri finalistih izbora namreč presenečata dva skupna imenovalca, ki jih povezujeta. Vsi prihajajo iz poklicev, ki tvorijo nosilno os civilizirane družbe: zdravnik, pravnik, policist (uslužbenec MNZ), duhovnik (duhovni vodja) ter univerzitetni profesor. Človek se ne more obraniti vtisa, da takšno žigosanje ni brez zveze s pojmom, ki ga je izrecno navedel Žiga Turk: s kulturno revolucijo 1968. Naslednji skupni imenovalec je spet presenetljiv: štirje od petih kandidatov so se v zadnjem letu bodisi z besedami bodisi z dejanji, bodisi posredno bodisi neposredno, izrekli v prid opciji, ki jo imenujemo demokratična alternativa, njen najmočnejši člen pa je SDS. Kar še posebno preseneča, je, da je dejanski prejemnik naziva hkrati oseba, ki je najbolj izpostavljena v tem smislu: glede na družbeno hierarhijo zaseda najvišje mesto v obeh kategorijah: je redni profesor Univerze v Ljubljani, hkrati pa je pravkar postal udeleženec konference o prihodnosti Evrope, najpomembnejšega projekta slovenskega predsedovanja v drugi polovici leta 2021. Da je bil tudi superminister in generalni tajnik skupine za razmislek o prihodnosti EU (vse v naboru SDS), sta tako rekoč opombi pod črto.

O pojmu kulturne revolucije 1968, ki ga je navedel Žiga Turk, smo že pisali. Gre za najbolj dalekosežno revolucijo, ki jo pomni sodobnost. Komunistični je podobna v tem, da je stalna, permanentna. Ima tudi enake cilje, to je uničiti staro družbo in na njeni osnovi ustvariti novo. Pri tem ne uporablja aparata neposrednega nasilja (na primer razlaščanja); a če se razlikuje v načinu doseganja ciljev, se v samih ciljih ne: nova družba ne sme biti v ničemer podobna prejšnji: njene institucije je treba suspendirati in jih nadomestiti z novimi. Kaj je vsebina Internacionale?

"Ta svet krivičnosti razdrimo, do tal ga boj naj naš podre.
Nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse."

A katere so temeljne institucije človeka? To so spol, jezik, družina, vera, narod, ne nazadnje umetnost. Po njih smo, kar smo in kakršni smo. To je naša identiteta. In kakšni so trendi v današnji Evropi (svetu)? Bruselj človeka osvobaja spola, inkluzivna pisava prihaja na mesto jezikovnih izrazil, kot smo se jih učili v šoli; države, ki se zavzemajo za družino, narod in vero, so podvržene stalnim diskvalifikacijam tamkajšnje birokracije: Poljska, Madžarska, Slovenija. Človeka je treba "osvoboditi" jezikovne, spolne, družinske, verske in narodne identitete. Identiteto je treba odvzeti tudi temu, kar se imenuje (zahodna) umetnost. Prototip bruseljskega umetnika je postal Abraham Poincheval, ki v dokaz "umetnosti" vali jajca. Ne verjamete?

Poglejte: https://www.dailymotion.com/video/x5h5m0w.

Poleg identitete je treba uničiti tudi avtoriteto. To je bil primarni projekt revolucije 68: če so se pred tem letom učenci bali učitelja, se danes učitelj boji učencev. Odveč je reči, da peterica kandidatov za bodečo nežo predstavlja najvišjo družbeno stopnjo avtoritete kot tudi identitete. Eno je od drugega neločljivo. Mali pristavek: tudi v umetnosti: Rodin in Michelangelo sta avtoriteti, Poincheval ne, najsi se izpod njegove zadnje plati izvali še toliko piščancev. A tu je prav zaradi tega, da avtoriteto (in identiteto) umetnosti uničuje. Počne nekaj podobnega, kot je na najvišji ravni počel pijani Juncker. Zato pa so ga potrebovali, zato so (njegov "zgled") tolerirali do konca. Bil je lekcija za prihodnost, kolikor trčeno se to sliši.

Anarho-liberalni kaviar socializem, kot se stvar tehnično imenuje, ima danes v rokah vse vzvode oblasti. Nasproti mu stoji – kakšna ironija zgodovine! – zgolj ljudstvo. To vsemu navkljub premore strašljivo orožje: imenuje se zdrava pamet. Vzvod oblasti so (med drugim) nagrade in kontranagrade. V luči obračuna z demokratično alternativo, ki jo med nominiranci za bodečo nežo na najvišji ravni predstavlja prav Žiga Turk, je jasno, da so hoteli predlagatelji kaznovati tisto, kar družbo v najpomembnejših legah predstavlja: če hočete, identiteto in avtoriteto.

A stvari še ni konec. Ana Grobler, ena od najbolj izpostavljenih članic Rdeče zore, je leta 2013 magistrirala z nalogo, katere naslov navajamo: "Pornografija v interaktivnem likovnem prostoru kot sredstvo osvobajanja od heteronormativnega razumevanja seksualnih identitet". Kdo je takšno nalogo spustil do zagovora, ne vem. Vem pa, da se v njej zrcali patologija sodobnosti, ki ni drugega kot krvava dediščina leta 1968. Revolucija nenehno traja: sedaj je prestopila prag človeka in zavrtala v najbolj občutljivo: v njegovo biologijo. Ko pornografija postaja sredstvo osvobajanja od heteronormativnega razumevanja spolne identitete, vemo, da smo prišli do konca. Razumemo, da tukaj znanost nima ničesar početi. Znanost namreč ne more biti nekaj, kar je zasnovano na napačnih domnevah. Spol je biološka kategorija in ne družbena. Vsako pisanje, ki spol interpretira kot družbeni pojav, je že po definiciji obsojeno na propad, kajti je v protislovju s temeljnim postulatom znanosti, to je utemeljenostjo na stvarnih dejstvih. "Znanost" o spolu ni znanost, temveč propaganda, kot uči najbolj prevajani francoski filozof sodobnosti Michel Onfray.

To tudi nima nič opraviti ne s homoseksualci ne z nosilkami lezbične ljubezni. Za oddajo Faktor sem povedal, da sem v Parizu spoznal nekaj homoseksualcev, ki jih zaradi njihovih dosežkov globoko spoštujem. Vseeno mi je, kaj počnejo, ko so sami. Povedal sem tudi, da mi je bilo nekoč predstavljeno dekle, ki jo je očim vse otroštvo posiljeval. Popolnoma razumem, da z moškimi v življenju noče imeti nobenega opravka. Ampak ti ljudje iz svojega življenja ne delajo znanosti, še manj se nanjo sklicujejo. Življenje živijo, zato življenje je.

Delajo pa znanost iz svojega početja v Rdeči zori in v Spol.si. Ampak ne samo to: vzpostavljajo se kot nova moralna norma, nastala na razbitinah civilizacije, ki so jo opredelili kot nazadnjaško, nezadostno in neprilagojeno izzivom sodobnosti. Oni so – kot večina "progresivnega" sveta proti temu: so anti. Kaj si o njih misli "stari" svet, na primer jaz, razodene pesem Janeza Menarta, optimalna diagnoza norosti, ki se je od leta 1968 razpasla po svetu. Njegov Antisong – v stilu straniščne poezije – pove vse. Tako:

"Zdaj so ’anti’ splošna moda, ki brez mod straši povsod,
stil jim nočna je posoda in vsebina – kar je not.
Anti-kip je kar razstaviš, čevelj, guma, drek, mravljin'c,
anti-znanost pa napraviš, če v referatu čohaš klinc."

Verzi so uteha za finaliste izbora bodeče neže. Žal je uteha le delna. Ne zaradi "priznanja", temveč zaradi konteksta, v katerem je bil tak zločin zoper kulturo sploh storjen. Ni namreč edini in ne bo zadnji. Sloveniji so posledice revolucije 1968 pravzaprav v veliki meri prihranjene. Kolikor nenavadno se to sliši, je resnično. Dokaz nudita jedrna Evropa in Bruselj. Vendar se ne bo izšlo. Noben eksperiment z biologijo človeka ne more uspeti. Lahko pa prinese veliko škode.

Glede na zgodovinsko izkušnjo z "eksperimenti" (na primer realni socializem, bratstvo in enotnost, samoupravljanje) ne bo to nič novega.

(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

nalagam...

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Boštjan M Turk

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Viktor hajsinger :

16.04.2021 11:35

Jernej Zupančič, komunistom je bilo blizu - "Konstrukcija, montaža, podtikanja in laži". Od začetka so počenjali svinjarije, se med sabo prepirali, tožarili...: "Leta 1922 je bil na Dunaju kongres KPJ. Kominterna pod Leninovim vodstvom je vodstvo stranke obtožilo za neuspeh pri izvedbi oboroženega prevzema oblasti v Jugoslaviji, zato je odstavila Markoviča in Filipoviča. Lenin je za novega sekretarja KPJ določil Mihaila Todorovića. Leta 1923 je Kominterna za novega sekretarja KPJ določila Trišo Kacleroviča., dve leti kasneje leta 1925 pa so mesto generalnega sekretarja KPJ znova zaupali Simi Markoviču. "Okoli 900 jugoslovanskih komunistov, vključno z vodstvom KPJ se je leta 1926 preselilo v Stalinovo Sovjetsko zvezo. Med vodilnimi slovenskimi komunisti v Moskvi je bil takrat Dragotin Gustinčič. Leta 1928 je znova prišlo do razkola v KPJ. Mladi komunistični funkcionarji, kot so Djuro Djaković, Blagoje Parović, Josip Broz in Edvard Kardelj, ki so ostali v Jugoslaviji so očitali vodstvu KPJ, da odstopa od načel Leninove in Stalinove politike. Djuro Djaković in Josip Broz sta maja 1928 poslala Kominterni in Stalinu znano pismo s sklepi 8. mestne konference komunistov v Zagrebu. V pismu sta obtožila vrh KPJ v Moskvi, da odstopa od Leninove in Stalinove politike, da je nesposoben, odgovoren za neenotnost KPJ in ju prosila za posredovanje. Na presenečenje Centralnega komiteja KPJ v Moskvi je Stalin ugodil Djakoviću in Brozu ter razrešil Simo Markovića. Djura Djakovića je imenoval za začasnega vodjo KPJ. Novembra 1928 je Stalin Djura Djakovića imenoval za organizacijskega sekretarja KPJ, Jovana Malešića pa za političnega sekretarja. Leta 1929 se je kraljevina SHS preimenovala v Jugoslavijo, zaradi spopadov med Hrvati in Srbi, pa je jugoslovanski kralj začasno razpustil parlament in uvedel diktaturo. Nezadovoljstvo državljanov je poizkušala izkoristiti KPJ. Vodstvo stranke je po nalogu Stalina, s skupino komunistov takoj odpotovalo v Jugoslavijo, s ciljem izvesti oborožen državni udar, s katerim bi komunisti prevzeli oblast in izvedli revolucijo. Jugoslovanska policija je v oboroženih spopadih s komunisti ubila nekatere visoke komunistične funkcionarje, 82 pa jih aretirala. Leta 1931 je kralj Aleksander ukinil diktaturo in znova uvedel parlamentarno demokracijo. KPJ je ostala prepovedana stranka. S posebnim odlokom Stalina in Kominterne je bil za novega generalnega sekretarja KPJ na mesto ubitega Djakoviča imenovan Anton Mavrak. Zaradi medsebojnih obtožb jugoslovanskih komunistov je Stalin leta 1932 odstavil Mavraka in za novega generalnega sekretarja KPJ imenoval Milana Gorkića, ki je deloval pod ilegalnim imenom Josip Čižinski." Leta 1934 so se znotraj KPJ dogovorili o ustanovitvi Komunistične partije Slovenije in Komunistične partije Hrvaške. Na skrivnem kongresu KPJ leta 1935 v Splitu so komunisti za glavnega sovražnika opredelili fašistično Italijo, nacistično Nemčijo ter zahodne demokratične države Združeno kraljestvo, Francijo in Združene države Amerike. Zavezali so se prijateljstvu s Sovjetsko zvezo in njenemu voditelju Stalinu. Vendar pa je na kongresu v Splitu znova prišlo do razkola v stranki, do spora med dvema skupinama, ki sta želeli prevzeti vodstvo KPJ. V skupini, ki jo je vodil Gorkič so bili Sima Marković, Filip Filipović, Štefan Cvijić, Kamilo Horvatin, Kosta Novaković, Stjepan Grzetić in ostali. V drugi, manjši skupini, ki jo je vodil Josip Broz so bili Moša Pijade, Petko Miletić, Edvard Kardelj, Aleksandar Ranković, Ivan Milutinović in drugi. Zaradi obtožb je Kominterna julija 1937 generalnega sekretarja KPJ Gorkiča poklicala na zagovor v Moksvo. NKVD ga je obtožila vohunstva in ga usmrtila. Stalin je dal likvidirati številne vodilne jugoslovanske komuniste, zlasti iz Gorkičeve skupine. Od 900 jugoslovanskih komunistov je preživelo le 12. Ubita sta bila tudi Filip Filipović in Sima Marković. Med redkimi preživelimi je bil tudi slovenski komunist, član Kominterne Dragotin Gustinčič. Kominterna je leta 1938 za novega generalnega sekretarja imenovala Josipa Broza Tita." Wiki... Takšni so bili predhodniki, takšni so sedaj komunisti. Delajo intrige, organizirajo diverzije, LAŽNO OVAJAJO v EU, prej pa v Moskvo.
Frane Praprotnik :

16.04.2021 09:36

...Torej, "veliki pok" sedaj prihaja od "što južnije, to tužnije", iz Balkanskega kotla....Za izganjanje hudiča, oziroma Janše, so dovoljena vsa sredstva, kot je dejal Edi Kardeljev, tako doma kot v tujini....Nepredstavljivi teror, ki ga zganja ta diktator je potrebno internacionalizirati, da bo ves svet videl kakšen hudobec je, še meje bi premikal.....Malodane vso deželico je ogradil z bodečo žico, tako kot nekdaj v jeku revolucije oni general Graziolli našo ljubo prestolnico.....Res, ta Janša je tiran, da mu ni para v svetu in okolici, pravcati Brdavs, vam rečem.....Glede takšnih ali drugačnih povezav z Republiko Srpsko, prijazno svetujem sokomentatorju, da naj jadra usmeri k prvemu režiserju, ki biva v bližini Gradaščice, tam bo dobil informacije, ki jih zaman išče in insinuira pri PV.......Glede Albanije in Kosova, ter ostalih "strateških" vprašanj, ki se tičejo Balkana, EU in širše, ni panike......Stvari ima trdno v rokah skupina Bilderberg, oni bodo to uredili kot so si zamislili, nekaj so že veliko pa je še ostalo....Kosovo in njihovih 41 rudnikov, ki so jih najbolj zanimali je v njihovih rokah, Billa Clintona še danes slavijo kot osvoboditelja.....Zakaj že?....Aja, ta možak je pomemben član skupine Bilderberg.....Če so jim "uspele" volitve v ZDA, ob izdatni pomoči domače CFR, katere član je tudi Clinton in njegova gospa, je vse ostalo zanje le mala malica........Ja, "novi svetovni red" je na pohodu, po meri slednjih seveda......
Hugo Flander :

16.04.2021 09:16

Dodajam @Borutu Rojcu, ki zapiše: #... Najbolj bosa pa je ta, kar berem v članku, da bi Izet, Hajro, Meho in Safet glasovali oz. dali glas Željku na volitvah. Tile ,, za dom spremni,, Mamiči in Mršiči, ga ,, ornk biksajo,, # -------------------- Glüks Ime Nenad u modernoj Hrvatskoj Nenad je muško ime, u Hrvatskoj uglavnom hrvatsko, ali i srpsko. Ime Nenad jedno je od najčešćih imena (među prvih sto) u Hrvatskoj, gdje danas živi preko deset tisuća ovakvih imenjaka. Vir: Acta Croatica ------------- #Slovenska veleposlanica v BiH Zorica Bukinac-ova pa je v razgovoru z oblastmi v Sarajevu zatrdila, da Slovenija podpira evropsko pot BiH. Kar seveda pomeni, tudi njeno ozemeljsko celovitost.# -------------- Slovenka Zorica Bukinac-ova je bila v BiH klicana za zagovor in ne na "kramljanje", kakor se "zapiše" Nenadu v reviji Reporter. Kaj Nenada moti v BiH, nam pove ta njegov stavek v članku: #Tako ima bošnjaška stran v predsedstvu zdaj de facto dva predstavnika, srbska enega, hrvaška pa nobenega.# ------------- In še en hrvaški "Slovenac", Aljoša Dragaš na tviterju... Aljoša Dragaš@AljosaDragas necenzurirano.si/clanek/aktualno/jansa-in-plenkovic-skupaj-proti-sarajevu-865547 Tale naslov "neodvisnega" portala ne samo, da je nevaren za BiH; nevaren je tudi za Hrvaško v zunanjepolitičnem in Slovenijo v notranjepolitičnem smislu @tfajon bi zdaj na naše ulice pognala še tukaj začasno zaposlene muslimane/Bošnjake 8:16 AM · Apr 15, 2021·Twitter Web App

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Resnična zgodba bodeče neže: Žiga Turk nikjer ni trdil, da je posilstvo zgolj faul. Nasprotno.