objavi na
pozareport.si
Slovenija

Nedelja, 14. marec 2021 ob 06:00

Resnična zgodba bodeče neže: Žiga Turk nikjer ni trdil, da je posilstvo zgolj faul. Nasprotno.
Žirija bodeče neže bodisi ne obvlada slovenščine bodisi poanto namerno spregleduje. Je pa jasno, da je hotela kaznovati tisto, kar družbo v najpomembnejših legah predstavlja: identiteto in avtoriteto ...
Forum

Odpri galerijo

Organizacija Rdeča zora v povezavi z revijo Spol.si je apriorno neprimerna za dodeljevanje kakršnihkoli kvalifikacij na področju odnosa med spoloma. Temu je tako zato, ker je iz materiala na spletnih straneh obeh institucij razvidna izrazita ideološka opredelitev, ki ne zadeva samo odkritega odklanjanja moškega spola kot takega, temveč tudi spola kot biološke kategorije v celoti.

Piše: Boštjan M. Turk

Če so pri zgodbi o tem, zakaj je nekdanji minister Janševe vlade in profesor na ljubljanski univerzi ob 8. marcu prejel bodečo nežo, vsi v ospredje postavljali prejemnika, malokdo pa tistega, ki mu je to "priznanje" "vročil", bo zapis na pričujočem mestu ubral nasprotno pot. Bodečo nežo bomo podelili tistim, ki so se za takšno potezo odločili, hkrati pa bomo poskušali sporočiti, kaj je v najširšem planu tu zadaj. Zato že na začetku povejmo, da je organizacija Rdeča zora v povezavi z revijo Spol.si apriorno neprimerna za dodeljevanje kakršnihkoli kvalifikacij na področju odnosa med spoloma. Temu je tako zato, ker je iz materiala na spletnih straneh obeh institucij razvidna izrazita ideološka opredelitev, ki ne zadeva samo odkritega odklanjanja moškega spola kot takega, temveč tudi spola kot biološke kategorije v celoti.

Rdeča zora se namreč oglašuje kot queerovska platforma. Queerovstvo je tisto, kar je v zvezi s homoseksualci, biseksualci, transseksualci in transspolnimi osebami, nas pouči elektronski slovar. Stopnja pristranskosti je izrazita do te mere, da naj nam bo dovoljeno uporabiti naslednjo prispodobo. To je podobno, kot če bi pokojni Metod Trobec predsedoval festivalu z imenom "Vse, kar je prav", na katerem bi ob prazniku vseh mučenikov (10. marec) podeljevali trnovo krono, pehar suhih sliv in zašiljeno klobaso tisti od soprog, ki je prejšnjo leto pri razvadah močnejšega spola (odhajanje v gostilno) svojo lepšo polovico najbolj ovirala pri "blaženem" opravilu.

V deželi, ki jo pretresajo afere, povezane s spolnim nadlegovanjem, je že na prvi pogled nenavadno, da kandidati za "prestižni naslov" niso v javnosti najbolj prepoznani spolni predatorji, med katere mirne duše uvrstimo tudi tistega migranta, ki je posilil dve študentki. V splošno presenečenje so bila h končnemu izboru poleg Žige Turka pripuščena naslednja imena: vodja Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni Brane Dobnikar, pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov na ministrstvu za notranje zadeve Borut Jakopin, pravnik Miha Šepec in duhovni voditelj Urban Urbanc.

Kaj so ti ljudje takšnega storili? Pogledat sem šel najprej k zadnjemu na seznamu, k Urbanu Urbancu. Našel sem poved, ki jo tu navajam: "Veliko žensk povsem napačno meni, da so le še moški tisti, ki se morajo prebuditi ter izgraditi, da se bodo nekoč z njimi lahko povezale v takšen odnos, kot si ga želijo" (facebook). Meni se zdi ta predstava sprejemljiva: izraža pač določeno videnje nekoga o nekom drugem oziroma o lepšem spolu. V bistvu je želja po vzpostavljanju dialoga, morda boleča izkušnja Urbanca samega (ali nekoga od njegovih bližnjih), ki se mu je zgodila zelo običajna stvar na tem planetu: da z osebo, ki je bila deležna njegove naklonjenosti, nista bila na isti valovni dolžini, kot se reče. Naslednji, dr. Miha Šepec, je v javnosti razpravljal, kaj dejansko predpostavlja teza "ja pomeni ja"; tretji, Brane Dobnikar, je na twitterju sicer nekaj grobo zabrusil Ani Roš. Toda ni je ogovoril kot ženske, temveč kot prejemnika državne pomoči, ki jo je s polnimi žepi ucvrl na Zanzibar. Četrti, Borut Jakopin, se je razhudil nad centri za socialno delo. To se je zgodilo ob priložnosti utopitve 10-letnega dečka v Soči: bil je to dogodek, spričo katerega je marsikdo v Sloveniji o centrih za socialno delo razmišljal na podoben način.

Naposled: sam bi napisal tisto, kar je napisal Urbanc, ne bi pa napisal tega, kar so napisali ostali trije. Vendar so vsi zapisi (z izjemo morda Urbančevega) bistveno ostrejši od zapisa Žige Turka, zato se moramo vprašati, kaj se je tu pravzaprav dogajalo. Še posebno ker so Žigo Turka "okronali" z vsega 19. glasovi (tako!).

Pri najbolj "inkriminiranem" čivku nekaj posebno preseneča. Preberimo ga v celoti: "Ampak bistvo se mi zdi drugje. Če je seks samo rekreacija, potem posilstvo ni nič hujšega kot faul. Če pa seks ni rekreacija, pa pade temeljna premisa naprednega pogleda na to vprašanje, ki je uveljavljeno od 1968 dalje."

Najbolj bode v oči, da je poved izražena v obliki podvojenega pogojnega odvisnika. Žiga Turk nikjer ni trdil, da je posilstvo zgolj faul, nasprotno. Misel je namerno artikuliral v formi dvakratnega pogojnega podredja, da bi se zavaroval pred očitkom o seksizmu ali čem podobnem. Žirija bodeče neže bodisi ne obvlada slovenščine bodisi poanto namerno spregleduje. Kar je hotel povedati Žiga Turk, lahko povzamemo takole: ljubezen med moškim in žensko smo po kulturni revoluciji leta 1968 pripeljali do tega, da je zgolj telesni stik, šport, če hočete. Bistveni poudarek ni na prekršku (faulu), temveč na konfiguriranju spolnosti kot neobvezujoče, športne dejavnosti med moškim in žensko. Faul je tu zgolj element, ki naj slikovito ponazori, kakšne stranpoti lahko ubira seksualna revolucija. Dodajmo še, da formulacijo "premisa naprednega pogleda" jemljemo kot ironijo: beseda "napreden" ali kar celotna zveza "napreden pogled" je namreč tolikanj obrabljena, da jo skoraj izključno dojemamo v komičnem ali posmehljivem smislu. Na tak učinek je avtor tudi stavil. V celoti pa si takšna ugotovitev zasluži priznanje: obžalujemo, da ni več družbenoangažiranih kritikov, ki bi jih iskreno skrbela stopnja medčloveških odnosov in bi se bili zato pripravljeni analitično, to pa pomeni brezkompromisno angažirati. Sklenemo lahko, da je Žiga Turk dobil bodečo nežo po pomoti. Očitali so mu nekaj, česar ni nikoli trdil.

A s tem smo prišli šele do pol poti. Pri finalistih izbora namreč presenečata dva skupna imenovalca, ki jih povezujeta. Vsi prihajajo iz poklicev, ki tvorijo nosilno os civilizirane družbe: zdravnik, pravnik, policist (uslužbenec MNZ), duhovnik (duhovni vodja) ter univerzitetni profesor. Človek se ne more obraniti vtisa, da takšno žigosanje ni brez zveze s pojmom, ki ga je izrecno navedel Žiga Turk: s kulturno revolucijo 1968. Naslednji skupni imenovalec je spet presenetljiv: štirje od petih kandidatov so se v zadnjem letu bodisi z besedami bodisi z dejanji, bodisi posredno bodisi neposredno, izrekli v prid opciji, ki jo imenujemo demokratična alternativa, njen najmočnejši člen pa je SDS. Kar še posebno preseneča, je, da je dejanski prejemnik naziva hkrati oseba, ki je najbolj izpostavljena v tem smislu: glede na družbeno hierarhijo zaseda najvišje mesto v obeh kategorijah: je redni profesor Univerze v Ljubljani, hkrati pa je pravkar postal udeleženec konference o prihodnosti Evrope, najpomembnejšega projekta slovenskega predsedovanja v drugi polovici leta 2021. Da je bil tudi superminister in generalni tajnik skupine za razmislek o prihodnosti EU (vse v naboru SDS), sta tako rekoč opombi pod črto.

O pojmu kulturne revolucije 1968, ki ga je navedel Žiga Turk, smo že pisali. Gre za najbolj dalekosežno revolucijo, ki jo pomni sodobnost. Komunistični je podobna v tem, da je stalna, permanentna. Ima tudi enake cilje, to je uničiti staro družbo in na njeni osnovi ustvariti novo. Pri tem ne uporablja aparata neposrednega nasilja (na primer razlaščanja); a če se razlikuje v načinu doseganja ciljev, se v samih ciljih ne: nova družba ne sme biti v ničemer podobna prejšnji: njene institucije je treba suspendirati in jih nadomestiti z novimi. Kaj je vsebina Internacionale?

"Ta svet krivičnosti razdrimo, do tal ga boj naj naš podre.
Nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse."

A katere so temeljne institucije človeka? To so spol, jezik, družina, vera, narod, ne nazadnje umetnost. Po njih smo, kar smo in kakršni smo. To je naša identiteta. In kakšni so trendi v današnji Evropi (svetu)? Bruselj človeka osvobaja spola, inkluzivna pisava prihaja na mesto jezikovnih izrazil, kot smo se jih učili v šoli; države, ki se zavzemajo za družino, narod in vero, so podvržene stalnim diskvalifikacijam tamkajšnje birokracije: Poljska, Madžarska, Slovenija. Človeka je treba "osvoboditi" jezikovne, spolne, družinske, verske in narodne identitete. Identiteto je treba odvzeti tudi temu, kar se imenuje (zahodna) umetnost. Prototip bruseljskega umetnika je postal Abraham Poincheval, ki v dokaz "umetnosti" vali jajca. Ne verjamete?

Poglejte: https://www.dailymotion.com/video/x5h5m0w.

Poleg identitete je treba uničiti tudi avtoriteto. To je bil primarni projekt revolucije 68: če so se pred tem letom učenci bali učitelja, se danes učitelj boji učencev. Odveč je reči, da peterica kandidatov za bodečo nežo predstavlja najvišjo družbeno stopnjo avtoritete kot tudi identitete. Eno je od drugega neločljivo. Mali pristavek: tudi v umetnosti: Rodin in Michelangelo sta avtoriteti, Poincheval ne, najsi se izpod njegove zadnje plati izvali še toliko piščancev. A tu je prav zaradi tega, da avtoriteto (in identiteto) umetnosti uničuje. Počne nekaj podobnega, kot je na najvišji ravni počel pijani Juncker. Zato pa so ga potrebovali, zato so (njegov "zgled") tolerirali do konca. Bil je lekcija za prihodnost, kolikor trčeno se to sliši.

Anarho-liberalni kaviar socializem, kot se stvar tehnično imenuje, ima danes v rokah vse vzvode oblasti. Nasproti mu stoji – kakšna ironija zgodovine! – zgolj ljudstvo. To vsemu navkljub premore strašljivo orožje: imenuje se zdrava pamet. Vzvod oblasti so (med drugim) nagrade in kontranagrade. V luči obračuna z demokratično alternativo, ki jo med nominiranci za bodečo nežo na najvišji ravni predstavlja prav Žiga Turk, je jasno, da so hoteli predlagatelji kaznovati tisto, kar družbo v najpomembnejših legah predstavlja: če hočete, identiteto in avtoriteto.

A stvari še ni konec. Ana Grobler, ena od najbolj izpostavljenih članic Rdeče zore, je leta 2013 magistrirala z nalogo, katere naslov navajamo: "Pornografija v interaktivnem likovnem prostoru kot sredstvo osvobajanja od heteronormativnega razumevanja seksualnih identitet". Kdo je takšno nalogo spustil do zagovora, ne vem. Vem pa, da se v njej zrcali patologija sodobnosti, ki ni drugega kot krvava dediščina leta 1968. Revolucija nenehno traja: sedaj je prestopila prag človeka in zavrtala v najbolj občutljivo: v njegovo biologijo. Ko pornografija postaja sredstvo osvobajanja od heteronormativnega razumevanja spolne identitete, vemo, da smo prišli do konca. Razumemo, da tukaj znanost nima ničesar početi. Znanost namreč ne more biti nekaj, kar je zasnovano na napačnih domnevah. Spol je biološka kategorija in ne družbena. Vsako pisanje, ki spol interpretira kot družbeni pojav, je že po definiciji obsojeno na propad, kajti je v protislovju s temeljnim postulatom znanosti, to je utemeljenostjo na stvarnih dejstvih. "Znanost" o spolu ni znanost, temveč propaganda, kot uči najbolj prevajani francoski filozof sodobnosti Michel Onfray.

To tudi nima nič opraviti ne s homoseksualci ne z nosilkami lezbične ljubezni. Za oddajo Faktor sem povedal, da sem v Parizu spoznal nekaj homoseksualcev, ki jih zaradi njihovih dosežkov globoko spoštujem. Vseeno mi je, kaj počnejo, ko so sami. Povedal sem tudi, da mi je bilo nekoč predstavljeno dekle, ki jo je očim vse otroštvo posiljeval. Popolnoma razumem, da z moškimi v življenju noče imeti nobenega opravka. Ampak ti ljudje iz svojega življenja ne delajo znanosti, še manj se nanjo sklicujejo. Življenje živijo, zato življenje je.

Delajo pa znanost iz svojega početja v Rdeči zori in v Spol.si. Ampak ne samo to: vzpostavljajo se kot nova moralna norma, nastala na razbitinah civilizacije, ki so jo opredelili kot nazadnjaško, nezadostno in neprilagojeno izzivom sodobnosti. Oni so – kot večina "progresivnega" sveta proti temu: so anti. Kaj si o njih misli "stari" svet, na primer jaz, razodene pesem Janeza Menarta, optimalna diagnoza norosti, ki se je od leta 1968 razpasla po svetu. Njegov Antisong – v stilu straniščne poezije – pove vse. Tako:

"Zdaj so ’anti’ splošna moda, ki brez mod straši povsod,
stil jim nočna je posoda in vsebina – kar je not.
Anti-kip je kar razstaviš, čevelj, guma, drek, mravljin'c,
anti-znanost pa napraviš, če v referatu čohaš klinc."

Verzi so uteha za finaliste izbora bodeče neže. Žal je uteha le delna. Ne zaradi "priznanja", temveč zaradi konteksta, v katerem je bil tak zločin zoper kulturo sploh storjen. Ni namreč edini in ne bo zadnji. Sloveniji so posledice revolucije 1968 pravzaprav v veliki meri prihranjene. Kolikor nenavadno se to sliši, je resnično. Dokaz nudita jedrna Evropa in Bruselj. Vendar se ne bo izšlo. Noben eksperiment z biologijo človeka ne more uspeti. Lahko pa prinese veliko škode.

Glede na zgodovinsko izkušnjo z "eksperimenti" (na primer realni socializem, bratstvo in enotnost, samoupravljanje) ne bo to nič novega.

(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Boštjan M Turk

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

Sašo Lapnaprimer JanezNika PercHiše Natura Ludvik Romšak s.p.Dejan GavrilovićAna VukovičAlenka MedičGoran GerasimovićStefania BojićErnest SkrjanecLaščan ZlatorogBranko GaberTV3 Medias

NAJBOLJ OBISKANO

Resnična zgodba bodeče neže: Žiga Turk nikjer ni trdil, da je posilstvo zgolj faul. Nasprotno.