Piše: Boštjan M. Turk

Zadnji referendum je nenavaden z enega, bistvenega stališča, namreč s stališča volilne aritmetike. Ta zorni kot ponuja možnost širše analize, ki je tukaj ne moremo v celoti načenjati. Moremo pa omeniti nekatere zaključke, ki se sprožajo sami po sebi.

Dobesedno neverjetno je, da je razmerje med za in proti enakomerno porazdeljeno po celotni državi, in sicer skoraj algoritmično natančno. Ne govorimo samo o volilnih enotah, tudi znotraj okrajev se pojavlja enak red. Volilni enoti, kjer prevladuje leva opcija, sta predvsem Ljubljana-Center (3. enota) in Ljubljana-Bežigrad (4. enota). Volilni enoti, kjer prevladuje desna sredina, pa sta predvsem volilna enota Ptuj (8. volilna enota) in volilna enota Celje (5. volilna enota). Za primerjavo: Levica (stranka Luke Mesca) je na volitvah leta 2014 v tretji volilni enoti dosegla 13 odstotkov glasov, v četrti 10 odstotkov, v volilni enoti Celje zgolj sedem odstotkov in v volilni enoti Ptuj zgolj dobrih pet odstotkov.

Če pregledate poročilo volilne komisije za volitve leta 2014 in tisto za leto 2018, boste povsod opazili isto logiko, to je veliko razliko med idejno-političnimi preferencami glede na volilne enote. Ta razdelitev se je stopnjevala v začetku tega stoletja, obstajala pa je že od prvih volitev leta 1990. Govorimo, da je Slovenija razdeljena med levico in desnico, pri čemer je prva močnejša v urbanih središčih, druga zunaj njih, na podeželju.

Referendum prejšnjo nedeljo je to logiko postavil na glavo. Volilne enote v državi beležijo enako razliko, ne glede na to, v kateri regiji so. Nobenih bistveni odstopanj ni zaznati niti pri volilnih enotah, ki smo jih izpostavili zgoraj. Tako je v 3. volilni enoti Ljubljana-Center, tisti, kjer prevladuje tranzicijska levica, za zakon glasovalo 13 odstotkov volivcev, proti pa 87 odstotkov. V 8. volilni enoti – enoti Ptuj, kjer prevladuje desnosredinska usmeritev, pa je za zakon glasovalo 15 volivcev, proti pa 85 odstotkov. Razlika je torej dva odstotka.

Povsod po državi sledimo istemu razmerju: ni je volilne enote, ki bi tukaj odstopala. Paradoks bomo bolje razumeli, če v analizo pritegnemo še raziskavo agencije Valicon, opravljeno te dni, po referendumu. Ta navaja, da je med volivci Slovenske ljudske stranke za referendum glasovalo 23 odstotkov volivcev, proti pa kar 77 odstotkov. Vemo, da se Slovenska ljudska stranka po politični identiteti uvršča še bolj desno od SDS.

Kaj to torej pomeni? Zaključek je zgolj eden: referendumsko glasovanje ni imelo dosti opraviti z logiko, ki sicer odloča na državnozborskih volitvah ali drugih oblikah participativne demokracije. Zgodilo se je torej nekaj, kar je v doslednem nasprotju z interpretacijami, ki jih poslušamo v večinskih medijih.

Preden nadaljujemo, moramo povedati, da smo to opazili že v nedeljo zvečer, naredili prve sklepe in ob 21. uri napisali čivk z naslednjo vsebino: "Proti zakonu je – to sem imel priložnost spoznati v kampanji, glasovalo mnogo ljudi, ki sicer volijo na desno. Pritisk medijev, da jim bodo odvzeli pitno vodo, je bil tak, da so šli korporativno na volišča. Bili so neracionalno zagreti, da to preprečijo."

To morda še najbolje razumemo prav na primeru SLS: njeni volivci prihajajo s podeželja: premnogim je pitna voda pogoj ne samo osebnega obstoja, temveč tudi družbenega preživetja: kmetijstva si brez vode pač ne moremo predstavljati.

Naslednje, kar sledi iz v čivku navedene ugotovitve, je vprašanje, kako se je kaj takega lahko zgodilo. Kako so lahko desni in levi volivci ravnali po istem refleksu?

Izhodišče v odgovor lahko ponudi tale navedek iz Orwellove knjige 1984.

Knjiga pripoveduje o življenju v totalitarni državi, ki posega v vse pore posameznika. Glavni junak je Winston, uradnik, ki začne prodirati v strukturo laži in prevar. Konkreten odlomek se imenuje "dvominutno sovraštvo", predstavlja pa dogodek (na sporedu je bil vsake nekaj dni), v katerem so prebivalci soočeni z notranjimi sovražnikom (Goldsteinom), ki grozi z zaslona.

Namen televizijskega prenosa je bil namreč, da ljudi razbesni do konca, da so pripravljeni narediti vse, da bi s kar najbolj prvinsko reakcijo dali duška svojemu srdu. Brez težav bomo v Goldsteinu prepoznali to, kar nam mediji vsiljujejo glede predsednika vlade (sicer poleg Janeza Drnovška najbolj odgovornega človeka na tem mestu), v dvominutnem sovraštvu pa oba televizijska dnevnika (RTV Slovenija in Pop TV ob 19. uri), ki ju obvladuje enaka ekstaza živalskega sovraštva: "V drugi minuti je sovraštvo naraslo do neobvladljivosti. Ljudje so poskakovali na svojih mestih in kričali kolikor so mogli glasno, v prizadevanju, da bi preglasili v blaznost tirajoči glas, ki je prihajal z ekrana. Neko dekle je začelo kričati: "svinja, svinja, svinja". Nenadoma je pograbila težko knjigo ter jo zalučala v ekran. Knjiga je zadela Goldsteinov nos in se dobila, glas pa je neizprosno nadaljeval. V preblisku se je Winston zavedel, da kriči z drugimi in s peto brca ob prečko stola. Najbolj strašno pri dvominutnem sovraštvu ni bilo to, da si se ga moral udeležiti, temveč to, da je bilo nemogoče izogniti se sodelovanju. Po tridesetih sekundah je bilo kakršno koli pretvarjanje zmeraj nepotrebno. Ostudna ekstaza strahu in maščevalnosti, želja po ubijanju, mučenju, mečkanju obrazov s kovaškim kladivom, se je zdelo, da plava nad vso skupino ljudi kakor električni tok in spreminja vsakogar, tudi proti njegovi volji, v spačenega, vreščečega blazneža." (Orwell, 1984, str. 14).

Analogija z 11. julijem je na dlani. Avdiovizualni mediji so ljudi obnoreli do te stopnje, da so reagirali krčevito. Tranzicijska politika, ki jih obvladuje, je igrala na isti instinkt. Stranka Alenke Bratušek je tako pripravila kampanjo, ki se je ukoreninila v paroli: branimo vodo (https://www.facebook.com/watch/?v=360483365493838). Branímo vodo, kot bránimo svoje življenje, svoje najdražje, svojo posest in drugo. To so najbolj ultimativni pozivi, ki se kot normalni in razumljivi uveljavljajo zgolj v razmerah, kjer je postavljena pod vprašaj človekova eksistenca. Histerija tranzicijske politike in mediji, ki so ji zvesto stregli, so ljudi namreč primorali do tega, da so stopili iz sebe, in v točki, ko so v resnici začeli verjeti, da jim namerava vlada odvzeti pitno vodo, odšli na volišča, da bi zavarovali elementarno pravico.

Vsebina kampanje vsak dan na novo recikliranih epizod "dvominutnega sovraštva" ni bila usmerjena zoper vodni zakon. Bila je usmerjena v spodbujanje bivanjskih refleksov, med katerimi je tisti do vode na enakem mestu kot tisti do zraka. Dihati in piti moramo namreč vsi. Sprožil se je krč, enak onemu, ko ljudje ob tuljenju siren bežijo v zaklonišča; ko si na potapljajoči ladji utirajo pot do rešilnega čolna; ali ko si iz gorečega aviona, ki je zasilno pristal, po vsej sili prizadevajo priti na prosto.

Pri nas namreč "dvominutno sovraštvo" ni trajalo le dve minuti, temveč celih 16 mesecev (od marca 2020) in nič ne kaže, da bi kaj popuščalo. To ne more biti brez psiholoških posledic, še posebno če razumemo, da se je "sovraštvo" dogajalo v času najhujše preizkušnje po osamosvojitvi, v času korone.

Upoštevajte predhodno psihološko izpostavljenost ljudi, ki so jih mediji ves čas prepričevali, da dela vlada Republike Slovenije vse v njihovo škodo (čeprav je napravila največ od vseh za njihovo dobro), in dodajte k temu novo "pranje možganov", to je, da jih bo sedaj vlada RS izpostavila še neznosni žeji, pa bo podoba groze popolna.

A navedeno besedilo iz Orwellove knjige ima zaključni stavek, ki ga nismo navedli, navajamo ga zatorej sedaj: "In vendar je bil bes, ki ga je Winston občutil, abstraktno neusmerjeno čustvo, ki je lahko preskočilo z enega predmeta na drugega kakor plamen na svetilki. In tako v nekem trenutku njegovo čustvo ni bilo naperjeno proti Goldsteinu, ampak ravno narobe poti Partiji; v takih trenutkih se je mu je srce odprlo za osamljenega, zasmehovanega krivoverca ne ekranu, edinega varuha resnice in razumnosti v svetu laži."

Razumemo ta stavek kot izrecen kompliment predsedniku vlade, "edinemu varuhu resnice in razumnosti v svetu laži"? To vprašanje ni bistveno. A kar šteje, je naslednje: sedanja vlada se je oblikovala na razbitinah prejšnje.

Serpentinškovo kraljestvo so namreč razsuli spori znotraj koalicije. Sami med seboj so se uničevali veliko temeljiteje, kot je to uspevalo opoziciji. Ne smemo pozabiti, da je Marjan Šarec odstopil po tem, ko ga je zjutraj zapustil še finančni minister. Če bi si moral KUL v času šestnajstmesečnih parad sovraštva proti vladi namreč za kaj prizadevati, je to enotnost, sloga in preseganje medsebojnih konfliktov v luči skupnega prevzema oblasti. Hoditi bi moral pač v nasprotni smeri od tiste, ki jo je ubral.

A prav ta referendum je potrdil nauk iz Orwellovega dela. Nakana se je namreč obrnila neposredno proti lastnim avtorjem in na levici ustvarila prostor naslednjega, prav huronskega prepira. Omenjena raziskava Valicona je namreč navedla tudi, kako so se referenduma udeležili volivci. Največjo udeležbo beležijo volivci Levice (76 odstotkov), za njimi SD (70 odstotkov). Najmanjšo – pričakovano – volivci SDS. Razumljivo, saj so bili promotorji referenduma v največji meri prav politiki teh dveh strank.

Lepo in prav, do trenutka, ko se je pojavila skupina Mladi za podnebno pravičnost. Transmisijski časopis Večer je v prostor že vsadil idejo o tem, ali bo prerasla v novo stranko (https://www.vecer.com/slovenija/mladi-za-podnebno-pravicnost-ministra-vizjaka-pozvali-k-odstopu-nika-kovac-odgovarja-ali-bo-iz-gibanja-nastala-stranka-10247633). Luka Mesec je sedem let nazaj začel na podoben način: a Mladi za podnebno pravičnost bodo boj za "demokratični socializem" nadomeščali z zavzemanjem za pravice LGBT in za podnebje. To je sedaj trend v Evropi, okrog teh tem se konstituirajo zeleni.

Socializma po meri človeka in samoupravljanja trenutno v Evropi nihče ne potrebuje dosti. Da to dobro deluje, kaže gibanje Možemo, katerega vodja Tomislav Tomašević, ki je pravkar postal zagrebški župan. Razumljivo je, da bodo Mladi za podnebno pravičnost glasove pobirali Levici in SD ter enega ali drugega (morda pa kar oba) poslali med arhivsko gradivo. Plamen na svetilki izjemno rad preskoči, še posebno če je ugoden trenutek, bi rekel Orwell.

Referendumska nedelja je to bila, pač na drugačen način, kot so si njeni avtorji predstavljali.

(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura Moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.