"Sodnice Helene Vidic Bizjak se spominjam še po tem, da je odkrito prikimavala z glavo, ko je govoril Jože Pirjevec. V bistvu: tresla je s kodri, in to je bilo naravnost groteskno, kajti gre za docela nedopustno pristranskost."

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovensko pravosodje je doseglo nov, negativni rekord. Pri tem si nikoli nisem mislil, da bom sam njegov poskusni zajec. Ampak prav tako se je naključilo. Po odločitvi ustavnega sodišča, da moja poved vsebuje negativno kvalifikacijo zgodovinarja Jožeta Pirjevca, se je sodni mlin zavrtel na novo. Sodnica, ki me je pred nekaj leti oprostila, me je sedaj obsodila. Tako je morala storiti zaradi sodbe ustavnega sodišča. A to ni najpomembnejše. Najpomembnejše je, da je Jože Pirjevec na obravnavi na prvi stopnji povedal silno nenavadno stvar. Namreč, da je inkriminirani stavek, ki je bil napisan junija 2011, vključil na zadnjo stran svoje najnovejše knjige z naslovom Glossae. In to je res storil.

Takole to izgleda:

Stvar je dobesedno neverjetna, še posebno zato, ker je Pirjevec poved, zaradi katere me na sodiščih toži že skoraj eno desetletje, uvrstil pod rubriko: O avtorju (primerjaj zgoraj). Naj to pomeni, da se z njo identificira? Kako drugače to razumeti?

Tudi sicer avtorji knjig na zadnji strani navajajo presoje, ki se jim zdijo pomembne za njihov položaj v družbi oziroma ugled. Priobčujejo superlativna mnenja o sebi, svoji knjigi in svojem delu. Na primer, ena od pomembnejših knjig s konca 20. stoletja je knjiga 1968, leto, ki je zatreslo svet. Prihaja izpod peresa znanega novinarja Marka Kurlanskega. Govori o letu 1968 in o revolucijah, katerih posledice čutimo še danes. Na zadnji strani so izseki iz recenzij, ki jih je objavilo ameriško časopisje. Beremo: "Fascinantno poročilo ... združuje strogost zgodovinarja z močnimi čustvi nekoga, ki je bil takrat dvajsetletni študent". Pa: "Kurlansky je vrhunski novinar: skrbno raziskuje, je izviren v svojih spoznanjih, hitro in jasno pripoveduje zgodbe." (vir)

V svojih knjigah sem na zadnjo stran uvrstil tisto, kar so o meni ali o mojem delu povedale velike avtoritete. Tako knjigo Razdalje do sveta krasi mnenje Borisa Pahorja, ki je tedaj za njeno zadnjo stran zapisal: "Razdalje do sveta predstavljajo sijajen seznam etap iskanja slovenske državniške identitete. So globoko spraševanje vesti na težki poti njene potrditve." Boris Pahor je bil tudi navzoč na tiskovni konferenci ob predstavitvi knjige (vir).

Drugo knjigo, Dvanajstero zidov, je v svet pospremilo mnenje urednika Črne knjige komunizma svetovno znanega zgodovinarja Stéphana Courtoisa. Zapisal je: "Gospoda Boštjana Turka poznam že več kot desetletje in visoko cenim njegovo delo dobro obveščenega, kompetentnega, objektivnega, pogumnega opazovalca in analitika. V svoji najnovejši knjigi si ne pomišlja povedati na glas, kar mnogi mislijo prav po tihem: da je vztrajanje stare komunistične nomenklature, ki bi se bila morala posloviti najpozneje po vstopu Slovenije v Evropsko unijo in v demokratični svet, nevzdržno v sodobni slovenski družbi in politiki." (vir)

Naposled je tu Kota 101, za katere zadnjo stran je besedilo prispeval žal že pokojni profesor z univerze Yale Ivo Banac.

Zapisal je: "V svoji knjigi Kota 101 nas profesor Boštjan Marko Turk uvaja v zatohlo podkletje slovenskega postkomunizma. Avtor izpostavlja nadzor, ki ga strukture globoke države izvajajo nad ustanovami oblasti, zlasti pravosodne, nadalje nad politiko v splošnem, gospodarstvom, mediji in kulturo." (vir)

Tudi sicer je moje delo branje knjig in njihova interpretacija. To je moje življenje že od nekdaj. Zato lahko utemeljeno trdim, da so vse zadnje strani naslovnic, v kateremkoli jeziku že izhajajo, ubrane na enak način. Na njih se predstavi avtor, najpogosteje prek tretje osebe, ki izpostavlja njegove dobre lastnosti. To je obvezujoče pravilo, tako kot kolofon. Ta mora vsebovati te in te podatke.

A prav iz zgornjih mnenj je razvidno, zakaj me pravosodje obravnava na skrajno diskriminatoren način. Krši ne samo zakone, temveč tudi ustavo, predvsem pa tepta tisto, kar bi mu moralo biti nespregledljiv pogoj slehernega delovanja, to je upoštevanje etike in morale. V zadnjih dvanajstih letih sem šel skozi približno petnajst sodnih postopkov. Vsi so bili naravnani zoper mene, na vseh sem bil obsojen, na nobenem oproščen. "Delikta", ki sem ju zagrešil, sta bila zgolj dva: omenjen Pirjevčev in tisti, ki je povezan z Venom Tauferjem. (pesnik, esejist, prevajalec, dramatik; op.u)

Šlo je za vsega skupaj sedem stavkov, za katere sem vselej trdil, da so resnični in da je njihovo izrekanje v okviru ustavno zagotovljene svobode govora.

Ob tem je treba opozoriti na to, da sem bil v zadevi Pirjevec trikrat oproščen pri civilni tožbi in enkrat (vrhovno sodišče RS) v kazenski tožbi Jožeta Pirjevca zoper mene. Bili so ljudje, ki so si znotraj pravosodnega sistema upali soditi po pravici, a je njihove odločitve sedaj povozilo ustavno sodišče. A tudi na ustavnem sodišču so bili sodniki, ki so spisali ločeno mnenje (dr. Klemen Jaklič, Marko Šorli). A žal je facit, skupna bilanca sedaj takšna, da je ustavno sodišče suspendiralo tudi odločitve, ki so - opirajoč se na svobodo govora - dale prav meni in me oprostile.

Moje spoznanje po teh dolgih letih je, da sem apriorno obsojen, še preden se sploh pojavim na sodišču. Da se tisti, ki odločajo v pravosodju, za obsodbo dogovorijo na skrivaj. A zaradi tega se ne vznemirjam, nasprotno, povzročitelje krivic zgolj globoko preziram, še posebno če sem imel priložnost spoznati njihov intelektualni nivo. Če sem jih imel priložnost poslušati v živo ali brati njihove umotvore. Moram pa tudi povedati, da sta bili vsaj dve sodnici po škandaloznih sojenih premeščeni. Tako Helena Vidic Bizjak, ki mi je zaradi stavka z zadnje strani knjige Glossae Jožeta Pirjevca dosodila dva meseca zapora pogojno. Dosodila bi mi jih šest, če ne bi bil oče dveh majhnih otrok, je tedaj dejala.

A sodba Helene Vidic Bizjak je bila več kot absurdna. Njen judikat namreč ne zdrži elementarne pravne presoje: tu je najprej očitna kršitev 22. člena ustave, ki predpostavlja enako varstvo pravic: sodišče je namreč v prvostopenjsko obsodbo vključilo elemente, ki jih tožnik (Jože Pirjevec) sploh ni zahteval ne predstavil. Ko sodnica postane tožnik in razsodnik v isti osebi, je treba biti plat zvona. Tehnično se to imenuje ultra petitum, je pa klasičen element sodnih metod v totalitarizmu.

Tako so, na primer sodili Cirilu Žebotu. Primerjaj: "Višje sodišče v obrazložitvi prikazuje kot stališče pritožbe nekaj, česar v pritožbi sploh ni – oz. točneje: o čemer je v pritožbi zavzeto ravno nasprotno stališče." (Mladina, Izziv slovenskemu pravosodju – šest besed v pismu Cirila Žebota, oktober 1987, str. 9.) Prav takšna kršitev se imenuje prekoračitev obtožbe ali ultra petitum. In sam sem je bil deležen, potrdilo pa jo je tudi višje sodišče v Ljubljani. Helene Vidic Bizjak se spominjam še po tem, da je odkrito prikimavala z glavo, ko je govoril Jože Pirjevec. V bistvu: tresla je s kodri, in to je bilo naravnost groteskno, kajti gre za docela nedopustno pristranskost. Vendar ji usoda po sojenju ni bila mila. S sodišča je namreč morala na občinsko upravo občine Kostel.

Druga je bila Maja Kolničar Stanković. Njen odnos do sojenja v resnici sodi v anale. Obsodila me je zaradi verbalnega delikta, ki to sploh ni bil, na plačilo globe v višini moje celoletne plače na univerzi. Ko očeta dveh mladoletnih otrok obsodiš na plačilo takšnega zneska, ga hočeš uničiti. To je nesporno dejstvo. Tudi Maja Kolničar Stanković je bila - po mojih informacijah - premeščena znotraj ljubljanskega okrajnega sodišča.

In kakšen učinek je vse to zastraševanje imelo name? Nikakršnega. Da je temu res tako, dokazujem s tem, da nisem v ničemer spreminjal nobenega od svojih nazorov. Ohranjal sem redno kontinuiteto pisanja vse do današnjega dne. Izdajam tudi knjige, Vojna za mir prihaja do bralcev sredi ali v drugi polovici novembra. Tudi nisem nikoli razmišljal, da bi pisanje opustil, nasprotno. Krivično sojenje mi je dalo motivacijo za nadaljnje delovanje v tej smeri. Na ta način, kot so si v pravosodju zamislili, me ne bodo utišali, še manj uničili. Sem pač iz nekoliko tršega materiala, kot si ondotne gospe (in nekaj gospodov) predstavlja. 

A kljub temu: to, da je ustavno sodišče soglasno suspendiralo oprostilo sodbo vrhovnega sodišča, ob tem, da je vedelo - je moralo vedeti - kaj je Jože Pirjevec uvrstil na zadnjo stran svoje knjige, je nezaslišano. Zgolj ta izraz vsaj približno ponazarja tisto, kar se je junija 2021 zgodilo na ustavnem sodišču. Za to so odgovorni Dunja Jadek Pensa, Rajko Knez in Špelca Mežnar. Vsi skupaj imajo približno polovico moje znanstvene bibliografije (v kvalitativnem smislu). Pa ne, ker bi šlo zame. Bralci vedo, da sem tako reagiral ob vseh eklatantnih krivicah. Zato sem pisal o tem, kaj se je zgodilo Ivanu Krambergerju, Janezu Janši pri Patrii, Francu Kanglerju, Milku Noviču, Ivanu Periću in mnogim drugim.

A nismo brez moči, ko se borimo proti nasilju. Ta primer bom internacionaliziral, že pa so vložene tudi pritožbe na evropsko sodišče za človekove pravice. Imam čas in živce, da se bodem s sistemom. Na koncu bomo videli, kdo bo potegnil krajšo.

(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.