Piše: Dimitrij Rupel,16. oktobra 2023

V zadnjih dneh se je nabralo precej (med seboj povezanih) spodbud in iztočnic: frankfurtski knjižni sejem in tamkajšnji nastop Slavoja Žižka, sektaštvo aktualne slovenske kulturne politike; vojna med Izraelom in Hamasom; ukrajinsko-ruska vojna, nova slovenska zunanja politika, odločanje s kvalificirano večino v EU, prihodnost Evrope, v luči sporov med stsrimi in novimi članicami; kitajski vpliv v Srednji Evropi; vprašanje verodostojnosti medijev in sploh problem resnice …

V nasprotju z velikim sočutjem s Palestinci, ki ga je mogoče zaznati v slovenskih medijih, Slovencev, ki so kdaj obiskali Gazo, ni prav veliko. Sam sem eden njih. Svojo pot v Gazo (in seveda na Zahodni breg Jordana) sem že kdaj opisal in ugotavljal, da je palestinsko življenje za evropske pojme neznosno. Predstavljajte si, da na ozemlju, ki je enako kot ozemlje koprske občine, živita dva milijona ljudi. Moja poanta, ko sem kot slovenski ali evropski funkcionar hodil po Bližnjem vzhodu, je bila, da bi se morala Evropska unija vesti do Palestincev vsaj približno tako velikodušno, kot se vedejo ZDA do Izraela. Udeležil sem se mnogih sestankov in mirovnih pobud v zvezi s Palestino, govoril z njihovimi predstavniki, toda problem je bil preveč zapleten, da bi ga bodisi Slovenija bodisi Evropska unija lahko rešili s takšno ali drugačno verodostojno formulo. Veliko je pomenil sporazum (med Egiptom in Izraelom) iz Camp Davida (1978) in novejši iz Osla (1993). Oba sporazuma sta spodbudila ameriška predsednika (Jimmy Carter in Bill Clinton).

Pred nekaj dnevi je palestinska organizacija Hamas, ki obvladuje Gazo, srdito in brezobzirno napadla Izrael, s čimer se je začela nova vojna, v kateri umirajo nedolžni ljudje. Hamasov napad je bil fanatičen in brutalen, kot je bil leta 2001 napad na nebotičnika v New Yorku.

Pri pripravah slovenskega nastopa na frankurtskem knjižnem sejmu sem sodeloval približno leto dni, moje sodelovanje pa se je nehalo po prihodu in na željo nove ministrice za kukturo, tj. 11. oktobra 2022. Glavno delo za nastop Slovenije v Frankfurtu (vključno z vabilom Slavoju Žižku) je bilo opravljeno že pred letom dni, naš program je bil obsežnejši in finančno bistveno bolj varčen (4 milijone) od aktualnega (7 milijonov). Med drugim smo v letu, ko sem vodil JAK, pripravili, v angleščino in nemščino prevedli in plačali “frankfurtski zbornik” oziroma Priročnik za Slovenijo, ki ga je nova uprava preprosto cenzurirala in zaprla v predal (glej prilogo).

Žižkov govor je bil - kot običajno - duhovit, njegova gestikulacija je bila učinkovita. Po ogledu nastopa na YouTube domnevam, da mu je šlo za rehabilitacijo palestinske Stvari, ki ji je usodno škodoval - s strani Žižka obsojeni - napad Hamasa. To rehabilitacijo, ki ni bila povsem nesmiselna, je govornik opremil z neusmiljeno kritiko aktualne izraelske vlade, ki - in v tem vidi Žižek glavni problem - Izraela ne pojmuje kot države vseh državljanov, ampak kot “judovsko državo”. V današnjih razmerah splošne ravnodušnosti do držav in politike takšna definicija, kot jo ponavljajo izraelski konservativci, ni posebno provokativna, vendar vsebuje cel kup pomenov, ki zadevajo tudi Slovenijo. Prvič gre za zgodovinsko resnico, saj je v mnogih angleških in listinah OZN govor o Izraelu kot judovski domovini, o domu za judovske ljudi, za katere je bilo pogosto značilno izseljevanje in (pod nacizmom) brutalno uničevanje; navsezadnje so po ustanovitvi Arabci vsi po vrsti izjavljali, da Izrael ni upravičen do obstoja in da je Jude treba vreči v morje. Po drugi strani se je treba vprašati, zakaj Izrael ne bi bil judovska država, če je lahko Palestinska oblast država Palestincev*1. Da ne bo pomote, tudi Francija je država Francozov in Slovenija država Slovencev, pri čemer je skrb za manjšine ustavna in človeška dolžnost.

Žižek se s svojimi izjavami gotovo ni osramotil, je pa - domnevam - nakopal nekaj težav slovenski diplomaciji, ki jo utegnejo postrani gledati zaradi (domnevno) popustljivega odnosa do terorizma, do Nata in ZDA. Sam z zgodbo o cenzuri na JAK (Javna agencija za knjigo; op. u.), oziroma na ministrstvu za kulturo pod Asto Vrečko nisem želel v javnost pred frankfurtskim sejmom, ki je vendar prireditev, kjer se Slovenija predstavlja kot država. Pri tem je najbrž treba opozoriti na neko - morda za koga sporno - primerjavo. Slovenski miselnosti in sploh miselnosti evropskih držav je Izrael bližji od Palestine.

Priloga: Pojasnilo

Ljubljana, 13. septembra 2023

Pojasnilo avtorjem Frankfurtskega zbornika
(Janezu Bogataju, Ivanu Čuku, Igorju Grdini, Tomažu Kladniku, Deanu Komelu, Milčku Komelju, Janku Kosu, Blažu Lukanu, Damjanu Prelovšku, Leonu Stefaniji, Zdenku Vrdlovcu)

Zadeva: sporočilo direktorice Slovenske agencije za knjigo, v zvezi z opustitvijo izida že pripravljenega in s sredstvi JAK financiranega "Frankfurtskega zbornika" (delovni naslov Priročnik za Slovenijo)

V teh dneh me je presenetila informacija, da je vodstvo Slovenske agencije za knjigo (JAK) opustilo izid že pripravljenega in financiranega zbornika z delovnim naslovom Priročnik za Slovenijo, s katerim naj bi obiskovalcem Frankfurtskega knjižnega sejma ponudili strokovno in čim bolj zanimivo informacijo o slovenski zgodovini, državi, kulturi, turizmu, športu, kulinariki in umetnosti. Avtorje smo izbrali po sugestijah v okviru Sveta JAK in pluralistično sestavljenega "frankfurtskega odbora", končni izdelek pa naj bi obsegal okrog 500 strani in bil opremljen z ustreznim slikovnim gradivom. Nastala je strokovno neoporečna in privlačna knjiga, ki bi lahko bistveno prispevala k razumevanju priznanja, ki ga je slovenska država dobila z vabilom, naj postane letos častna gostja Frankfurtskega sejma. Okoliščina, da je bil zbornik pripravljen v času prejšnjega direktorja JAK in prejšnjega ministra za kulturo, ne bi smela vplivati na odločitev o opustitvi njegove predstavitve v Frankfurtu. Opustitev izida Priročnika za Slovenijo pomeni tudi malomarno ravnanje z denarjem, saj so bili avtorji in prevajalci v nemščino in angleščino že plačani, doslej pa so stroški priprave znašali okrog 40.000 evrov*2.

Razsipnost in cenzorska miselnost, ki sta botrovali odločitvi gospe Katje Stergar oz. ministrice za kulturo Aste Vrečko predstavljata svojevrsten mejnik v zgodovini demokratične Slovenije. Takšnega grobega posega v slovenski kulturi in pri predstavljanju Slovenije v tujini - razen že znanih potez v zvezi z muzejem osamosvojitve in nezaupanjem v vodje nekaterih kulturnih ustanov - v tridesetih letih po osamosvojitvi še nismo doživeli. V devetnajstem stoletju so slovenskim pesnikom tupatam izbrisali kak verz, v socializmu pa smo po začetnih brutalnih posegih (Pučnik, Kocbek, Đilas …) doživeli tudi samokritiko in prevzgojo najbolj vnetih kulturnih manipulantov.

To, kar se je zgodilo kot uvertura predstavitve Slovenije v Frankfurtu, je v resnici nezaslišano in ne more ostati brez posledic.

Prof. dr. Dimitrij Rupel, direktor JAK 2021-2022

*1 Leta 2012 je Generalna skupščina OZN glasovala za priznanje Palestine kot "države nečlanice - opazovalke" (non-member observer state).

*2 Med avtorji je tudi pokojni Borut Trekman, poleg njega pa tudi pisec tega pojasnila, ki je bil v začetku kot direktor JAK - pobudnik in urednik publikacije. Da bi se izognil morebitnim očitkom glede finančnih koristi, se je direktor odpovedal honorarju, ki bi mu pripadal kot uredniku zbornika in avtorju prispevka o slovenski državnosti.